Esad Babačić. Poetični in pravi pankur, v poeziji priznan zaradi neposrednega izražanja, socialno angažiranih besedil ter nekonformnosti z uveljavljeno literarno strujo. Še letos je v antologiji Zamenite mi glavo zbral in uredil nabor slovenske pank poezije, naslovljene z verzom Braneta Bitenca, ki se v celoti glasi »Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven, kot ste vi«. Kljub temu Babačićeva najnovejša zbirka Včasih, ki je letos izšla pri LUD Literaturi, kaže, da je Babačić v poeziji tokrat prehodil tisto neizbežno pot, ki jo prej ali slej prehodijo vsi pankerji, ako želijo ohraniti zdravje – to je pot od pankurja do hipurja.

Včasih v primerjavi z Zamenite mi glavo in Babačićevimi predhodnimi deli ne vsebuje trohice agresije ali angažiranosti, ki je bila prej ključni element številnih njegovih pesmi. Lep primer tega je Makedonska pesem iz zbirke Prihodi, odhodi, katere odlomek vam bomo zdaj prebrali.

Gradiš stolpnice,

v katerih ne boš živel,

stadione, na katerih

ne boš navijal,

hotele, v katerih bodo spali

tisti, ki te ponižujejo.

Trudiš se, da ne bi bil

preveč na očeh,

ker ne želiš,

da bi videli

tvojo žalost.

Samo zdravnici

lahko potožiš,

kako ti je hudo,

kako se zbujaš ponoči

in kričiš sam nase,

ker si se tako trudil,

in na svoje otroke,

ker so te poslušali.

V Babačićevi novi zbirki Včasih je sicer sem in tja v vsebini zaslutiti ostrejše robove, vendar ti ob dvovrstični formi, ki temelji na nastavku, začenjajoč se z »Včasih« v prvi in iznenadenjem v drugi vrstici, popolnoma izgubijo svojo moč. Prevladujejo osebnoizpovedne pesmi, ki se namesto z velikimi epifanijami o sebi ali svetu, kot je to v tem žanru pogosto, zaključijo z izrekom stoične vdanosti. Na primer.

Včasih te peče vest,

ki je nimaš

Jezikovne poteze, ki pripomorejo k atmosferi predanosti, so rahlo ironično enake tistim, ki dajo pankurski poeziji – no, recimo bobu bob – ki dajo pank besedilom značilno ostrino. To je neposreden, preprost, »no bullshit« jezik, ki se ne trudi biti povzdignjen, vendar se v Babačićevi Včasih z razliko od panka tudi ne trudi biti žolčen. Kvečjemu se trudi stvari opisati na najpreprostejši način - takšne kakršne se lirskemu subjektu zdijo. Zbirka sicer pogosto zaide v moderne metafore, za katere sta zaradi nelogičnih povezav med besedo in sporočilom značilni ravno kompleksnost in večpomenskost. Vendar se zdi, kot da je metafora takrat najpreprostejši način, da lirski subjekt izreče, kar želi povedati. Če slika pove tisoč besed, jih metafora lahko vsaj nekaj sto in v tem smislu dejansko deluje v prid minimalizmu zbirke.

Pesmi dobijo težo, ko zadanejo. In zadanejo ali v srce ali pa popolnoma zgrešijo. To je zato, ker pomen pesmi bolj kot pesmi same določa bralec. V tem smislu lirski subjekt deluje kot ogledalo. Bralcu besede polaga v usta in te postanejo njegove. Izreka jih sam. V skromen par vrstic mora projicirati sebe, da jih osmisli. Če se z napisanim bralec ne more identificirati, je to zaradi formalne zasnove zbirke bolj ali manj brezpredmetno. Razumevanje zbirke na povsem osebni ravni vzpodbuja tudi to, da je slovnična oseba, ki je uporabljena v njih, druga oseba ednine. Uporaba druge osebe namesto prve je sicer relativno ustaljen način maskiranja osebne izpovedi, vendar v kontekstu te zbirke pridobi še funkcijo vpoklica bralca.

Vse pesmi vsem ne morejo biti blizu, vendar to ni moteče, saj se skoraj vse pesmi začnejo z besedo »včasih« in so zelo kratke. Zaradi tega od strani do strani zbirka teče izjemno gladko in tudi če kakšne pesmi ne začutiš, se ni zares utrujajoče prebijati naprej, saj te čez nekaj kratkih strani in trenutkov najbrž čaka druga, ki jo boš. Prav zaradi te prepuščenosti subjektivni interpretaciji je ideje in tematike zbirke težko opredeliti ali vrednotiti. Kar se nam zdi kot nek udaren moment, ki nas je spomnil recimo na neko intenzivno, intimno izkušnjo, bo vam patetika in obratno. Da se izognemo popolni relativizaciji, povemo, da pesmi v glavnem nastavijo trenutke umirjenosti, hitrih reflektivnih misli in predaje. Zbirka ima nasploh zelo umirjen ton. Prisluhnimo.

Včasih si miren,

ker si že izgubil.

Včasih se prepričuješ,

da boš umrl kasneje.

Včasih se imaš raje,

ker si nehal prej.

Pogosto smo priča zbirkam, ki se z metaforiko, formo in besediščem na vse pretege trudijo biti izvirne ali z zaprtostjo vase zavzeti neko vzvišeno, meta pozicijo. Babačić se odpove vsemu temu. Zanimivo je, da je svoj stil tako drastično spremenil prav v času, ko se številne zbirke v iskanju svoje niše ali unikatnosti umaknejo v hermetičnost, torej po domače rečeno nerazumljivost, in iz stvarnosti v metafiziko. Babačićeva nova poetika je v Včasih s svojo preprostostjo in prizemljenostjo kontrastno nasprotje temu, s svojo socialno neangažiranostjo pa avtorjevim dozdajšnim zbirkam. Čeprav je res, da je začetke nove zbirke nakazal že v prejšnji z naslovom Odrezani od neba. Kakorkoli že, uporniški duh panka očitno še vedno biva v Babačićevem pisanju, čeprav na povsem drugačne načine.

Za kazalo se knjigi zahvaljuje Lenart.