Težko si je zamisliti čas leta, ki bi bil tesneje povezan s plažno literaturo, kot je poletje. Zastran tega ne bomo izgubljali preveč besed, ampak se raje premaknili k objektu, ki je bil del naše plažne literature, namreč k romanu Mazohistka Katje Perat, ki jo občinstvo bolje pozna kot avtorico pesniških zbirk Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost. Pričujoča knjiga je avtoričin romaneskni prvenec, mesto v cekarju pa si je zaslužil zaradi priročnega datuma izida in glasnih pohval, kakršnih so pri nas deležni zgolj prvenci. Sklicevanje na Freuda je bilo samo dodatek.

Roman Mazohistka je postavljen v drugo polovico 19. stoletja oziroma začetek 20. stoletja. Kot kraj aktivno nastopa Dunaj, proti koncu tudi Devin in Trst, retrospektivno pa se pripovedovalka vrača tudi v neko nepomembno vas na nemškem podeželju, kjer je odraščala. Na kratko bi lahko rekli, da gre za avstrijski del avstroogrske monarhije, ki je sicer pospešeno razpadal, a tega protagonistka, varno skrita na Dunaju, ni zaznala. Dunaj, ki nam ga opisuje, ni Dunaj, univerzitetno mesto ali secesijska Meka, ampak predvsem mesto življenja in s tem tudi mesto travm, ki so nujni del vsakdanjika.

Travme ali, bolje rečeno, travma pa bi bilo lahko drugo imenovanje prvoosebne pripovedi Nadežde Moser, rojene Sacher-Masoch. Da, to je po Leopoldu von Sacher-Masochu, tistemu, ki je dal ime nagnjenju do podrejanja. Pravzprav ni njegova hči, ampak je posvojena, to pa predvsem po sili razmer – Leopold jo je posvojil, ker je bila t. i. volčji otrok; našel jo je v gozdu, staro nekaj dni. Zaradi določenih zunanjih potez se je tudi odločil, da je slovanskih korenin, in ji nadel slovansko ime. In ravno prek teh dveh določil se je že v otroštvu razvila njena tujost – volčji otrok je bila zgolj nekaj dni, njene slovanske korenine pa so bile prav tako stvar debate, saj so se kazale zgolj prek njenih oranžnih las in obraza. Ekscentrična vzgoja, nestabilno okolje in favoriziranje biološkega sina Saše so to tujost samo še poglabljali. Po neuspešnem zakonu Nadežda najde zavetje pri ljubimcu, a seveda zgolj začasno.

Njena tujost ne ostane zgolj na čutni strani, ampak se materializira tudi v realnosti, in sicer kot občasna izguba zmožnosti govora. In kot vsaka dama zgodnjega 20. stoletja na Dunaju, se tudi Nadežda odpravi k zdravniku za simptome tega tipa, k samemu Freudu. Ta vpeljava je verjetno najšibkejši moment romana, temu pa je tako zaradi načina ubeseditve – ne moreš postaviti zatravmiranega ženskega lika na divan k Freudu in pričakovati, da nihče ne bo zavzdihnil. Psihoanaliza je namreč veliko več kot samo monolog, prav tako pa seanse zavzemajo nekoliko nerodno pozicijo v pripovedi, saj ni jasno, ali naj bi narekovale tempo ali naj bi jo delale zanimivo.

Očitno je torej, da je roman vsaj deloma zgodovinski, saj se naslanja na zgodovinska dejstva o določenem času, vključno z osebami, ki so takrat živele. Med njimi se ob koncu znajde celo Rilke, očitno nevrotični, zmedeni pesnik, čigar roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja tako vznejevolji Nadeždo, da dejansko najde uteho v svojem pisanju, četudi ga potem vseskozi na novo začenja in zavrača. Za razliko od kanoniziranih slovenskih zgodovinskih romanov nimamo opravka s prepisom in spremembo krajev ter imen oseb, ampak z avtentično pripovedjo osebe, ki sicer ni dokumentirano obstajala, ampak bi lahko. Mešanje resničnosti in fikcije je osnovna slogovna poteza romana in ni čutiti kakšnih zadreg zaradi pomanjkanja podatkov ali domišljije.

Hkrati pa roman ni samo zgodovinski, ampak, kot nakaže Manca G. Renko v spremni besedi Povedati vse, tudi ženski roman. Seveda, težko se je izogniti govoru o ženski in temu, da je roman dokument alternativne zgodovine, saj pripoveduje zgodbo o drugačnem Dunaju, kot nam je znan iz secesijskih zgodb moških umetnikov. Vsekakor je tudi pri tem Perat opravila odlično nalogo, saj se pri opisovanju depriviligirane ženske vloge ni oklepala modela, ki je postal modus operandi slovenske akademske scene, ki žensko v neskončnost viktimizira, ampak se je umaknila v strogo deskripcijo oziroma, če smo čisto natančni, v samo naracijo ženske na prelomu stoletij, ki nima vednosti o tem, kaj še pride.

Konec pa je, kljub temu da junakinja ne pride do tako želene ločitve od moža, ampak samo do strinjanja o ločenem življenju, srečen, saj Nadežda svojo poklicanost najde v pisanju, njeno razmerje do moškega, moških pa je šele drugotnega pomena. S tem se tudi približa romanom iz angleške tradicije tipa Jane Eyre. Zato nas je zmotila trditev Renko, da ženske »za srečo potrebujemo vino, lastno sobo in prijateljstvo.« Če kaj, kaže protagonistka ravno nasprotno – ženska ima lahko vse to in je še vedno nesrečna. Sreča je vseeno kompleksnejša stvar, sploh v primeru protagonistke.

Kaj pa protagonistki prinaša ugodje, srečo? Zdi se, da Perat takšno iskanje prevprašuje dvakrat. Prvič že z nenehnim omenjanjem protagonistkinega izvora in po pripovedi razmetano zgodbo o Leopoldu von Sacher-Masochu. Četudi je točno vedel, kaj mu prinaša čutni užitek, njegova zgodba kaže veliko zavedanje o neizpolnjenosti, pri čemer čutni užitki služijo hipni pozabi kronične neizpolnjenosti. Tu se skriva podobnost med Nadeždo in Leopoldom, s to razliko, da se Nadežda lastne neizpolnjenosti tudi zave in zanjo neha kriviti apatičnega moža, dunajsko družbo, čas ... Nekakšno borbo kaže v odločitvi za pisanje oziroma za pisateljsko udejstvovanje.

To njeno pisanje izpisuje alternativno zgodovino, kot je bilo že povedano v nekaj odzivih na roman. S tem pa se Perat približa pisanju Zofke Kveder, ki je prav tako pisala ne le o usodah žensk na podeželju, ampak tudi tistih, ki so imele privilegij življenja v visoki družbi. V svojem času Kvedrina dela niso bila priljubljena in še dandanes se je drži sloves nekako drugorazredne pisateljice, ker je pač obstajala v istem obdobju kot Cankar. Mazohistko zaradi cele vrste potencialnih trivializacij ženske in feminizma v pripovedi, ki nista več lastnost zgolj literarne scene pri nas, po nepotrebnem čaka podobna usoda. Proti leni uredniški politiki glede skladnje v romanu se ne moremo boriti, lahko pa vsem potencialnim bralcem Mazohistke zaželimo daljnosežno oko.