Jazbina žge!

Jazbina žge!

Oddaja
26. 8. 2019 - 13.00

Današnje branje bo spet fino padlo v naše predobrodejno radijsko šalabajzarstvo. Pišemo namreč o klasiku, izdanem pri najljubši nam založbi, nekdanji soimenjakinji, danes pa poimensko najleposlovnejši instituciji daleč naokrog. Beletrina je lani izdala Požganico Prežihovega Voranca ter s tem zaokrožila ponatis njegovih treh velikih romanov. Pred tem sta izšla leta 2014 Doberdob in 2010 Jamnica, poleg teh je bil 2011 izdan tudi izbor krajših pripovedi Dekle z mandolino z ne preveč posrečenim poskusom umestitve v ne vem kakšne eksistencialistično-eskpresionistične literarnozgodovinske mahinacije ter stran od običajnega t. i. socialnega, da ne rečemo socialističnega realizma. Kakorkoli že, danes prebiramo Požganico

Pariška komuna
ORL+ in sodobni kolektivizem
 / 10. 8. 2018

Namesto predvidljivega spraševanja, zakaj je tega spet treba, bomo raje kar takoj začeli legitimizirati izbor. Lansko leto smo namreč obeleževali 125 let rojstva Lovra Kuharja, kar je seveda razumljivo izpuhtevalo pod 100. obletnico Cankarjeve smrti, tako zaradi let kot pisatelja. No, naša knjiga je eno redkih pozitivnih obeleženj Vorančevega rojstnega dne, ponatis enega glavnih del brez pompa in blišča, če seveda odštejemo tisto bojda nujno marketinško maloumje. Toliko bolj, ker je sleherni diskurz o Kuharju, kolikor ga je sploh zaznati, omejen na šolsko drdranje nereflektiranih literarnih dejstev ter nekritično umeščevanje v lokalni imaginarij. Beletrinina Požganica tako v svoji skromnosti res zasije.

Najprej v par stavkih očrtajmo knjigo. Gre za 'Roman iz prevratnih dni', kot je podnaslovljen, kar se nanaša na Koroško po prvi svetovni vojni. Habsburška monarhija je zrušena z oblasti – čeprav ne uničena –, tamkajšnje slovenstvo pa niha med novo avstrijsko republiko ter še novejšo Jugoslavijo, državno tvorbo južnih Slovanov pod srbsko monarhijo. Kolektivni roman, katerih eden največjih mojstrov je prav Kuhar, je najbrž eden najavtentičnejših dokumentov tedanjega 'stanja na terenu', ki s fiktivnim mikrokozmosom, kakršnega najslavneje izvede Vojna in mir, mapira vso kompleksnost nekega zgodovinskega momenta. Prevrata. Če se preslikamo v Vorančevo zrenje, ta zgodovinskost postane polpretekla ali dokaj nedavna. Od izida romana do dogodkov v romanu je npr. minilo približno toliko kot od 11. septembra 2001 do danes.

Označimo ga lahko za fragmentirano, a celovito študijo Dogodka, ki je zamenjal neko paradigmo. 20. stoletje je sploh polno takšnih dogodkov, celo do te mere, da je aktivno mislilo njihov konec. A danes se že spet skromno vemo za kanon futr repetitivne progresije teh dogodkov, pisanih z veliko. Kuharjevo razsvetljevanje materije je seveda historičnomaterialistično, delujoče v strukturalnosti razredne pogojenosti, kar poleg kakšnih zelo kratkih, v piko zašpiljenih nadpripovedovalskih zaključkov, npr.: 'Vendar neuspeha niso zakrivili Strojanci, pač pa angleški magnati, lastniki svetovnega svinčenega trusta, ki je odločil, da mora Mežiška dolina brez plebiscita pripasti Jugoslaviji, da mu bodo njeni bogati in razviti svinčeni rudniki izhodišče za organiziranje, prilaščanje in monopoliziranje vse svinčene industrije s to rudo neizmerno bogate Jugoslavije ...', dosega z izjemnim poznavanjem položaja kmetov, industrije, posestništva itn., spretno vpetega v stvarno, 'realno' literarno pripoved, izseke vsakodnevnosti v nevidnem, a neobhodnem prizidovanju nadstavbe.

Poleg tega je tu še neobhoden element, osnovni gradnik t. i. novoveške literature: samoobčutenje subjekta. Voranc v vsem pravkar naštetem vrenju in kipenju s preprostimi, pretanjenimi in lucidnimi črtami, črticami z izjemno lirično senzibilnostjo osenčuje najnotranjejše praznine tega ali onega lika. Na kratko, v par stavkih semtertja zamigetajo človeške, svobodne, v masovnosti dogodkovja povsem nemočne subjektivitete. Ko pogled na razkošno, s smrekami posejano požganiško planoto zaječi pod neizmernim nebom v horizontu in nejasno, zabrisano, a vseprisotno senco nove dobe ... Seveda vešče vtkane v romaneskni narativ.

Tokratna izdaja ima še eno dobrodošlo posebnost. Slovenska literarna zgodovina in zgodovina nasploh Voranca namreč ne omenjata kaj dosti, ravno toliko, da se je na podlagi instant pametovanj Janka Kosa, perifernih anekdot in šoloobveznih Solzic izoblikoval prej omenjeni predsodek o prvem možu socialnega realizma ter subtilnemu mislecu slovenskosti. Tudi če je intenca spremne besede Mateje Ratej utrditi ga v njegovi poti od nekdanjega politika do pisatelja, to počne ravno z afirmacijo njegove dejanskosti, ki so jo slovenski literarni vedci potlačili ali najmanj banalizirali. Dobro, iz politike naj bi se namenoma pomikal k pisateljevanju, a Ratej vendarle nedvoumno izpiše: Lovro Kuhar je bil komunist. Nič ne boli.

Ustanovni član Komunistične partije Jugoslavije, večkratni zapornik in več kot desetletni neumnorni revolucionarni delavec v tujini, ker ga je v domovini pač čakal le zapor. Njegovo pisateljsko delo seveda ni pamfletno, intencionalno ali propagandistično, celo buržujski preučevalci mu priznavajo določeno umetniško moč, ki naj bi jo zmogla samo nekakšna avtentična umetnost, a vsak kolikor toliko pismen človek vendarle razbira, kako je pogonsko sredstvo njegove piščevske mašine prav marksistično vedenje sveta v vsem svetovljanstvu. Kot rečeno, kljub umeščevanju v umetnostnost in kakšni pretirano sentimentalni označbi, 'edinstveni svetilnik humanizma v času, ko je bil princip človečnosti razpet do svojih skrajnih meja', je Ratejina študija dobra vstopna točka v genezo fenomena Lovro Kuhar.

Če kdo rabi še kak razlog več za branje Prežihovega Voranca, nam izjemno prepričljiv vzgib ponudi prav spremna beseda, kjer naš revolucionar-pisatelj Tita in Kardelja slovenske primerjalne književnosti in literarne teorije v navezavi na svoja dela označi kar najbolj posrečeno: Ocvirk ima stare možgane, Pirjevčevo pisanje pa je diletantsko sranje. »Naj trobijo razni privilegiranci, kar hočejo.« Tako vas z enoletno obletnično zamudo slednjič tudi Radio Študent tovariško vabi k prebiranju tega najboljšega romana o koroškem plebiscitu vseh časov. In prav je tako. Veliki pisatelji ne rabijo praznovanj. Veliko delo nima razloga. In morda nam je ravno zaradi tega povsem nenačrtovano uspelo, da smo pričujoč tekst zapisali v 80. letu od Požganičinega prvega natisa.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.