V drugi pesniški zbirki Matjaža Zorca, z naslovom Večerna zora, se lirski subjekt znova sooča s svojim antagonističnim položajem v zavoženem svetu. Med branjem pesmi se ne moremo otresti občutka, da je vse na svoj način srhljivo. Ne glede na to, kako zelo se zanašamo na domišljijo in ideale, nas Zorec z užitkom opominja, da smo stkani iz potrošnih teles. Medtem ko se v svoji meseni krhkosti zbližujemo, se v fašističnem jeziku venomer iščemo.

kondenz 
afektov
te
male 
fekalije
tako
fino
brzdane
z 
dobrim 
premislekom
premise
pa
nedorekljivo
capljajo 
na 
sledeh 
neštetih 
nezmožnosti

Triinpetdeset pesmi, izdanih v sklopu razpisa Sončnica 2023, v skladu z naslovno anomalijo obrača dogovorjena prepričanja in pesnikova spoznanja. Če se zvečer dani, pričakujemo preuranjen prihod dneva. Če ima zora poteze ugašanja, se pripravljamo na ponovitev teme. Kakorkoli interpretiramo »večerno zoro«, nam, ko »menjamo dan za noč in noč za dan«, pripada drža »glavu gore, bit će gore«.

Med branjem ne vemo, kako se bo pesem izpeljala, zato je bralka venomer v nemirnem pričakovanju, prepuščena seznamu, ki svojo smiselnost razgrajuje sproti v vztrajanju. Brez izjem, brez naslovov in ločil, z malimi tiskanimi črkami verz najpogosteje nosi zgolj eno besedo. Izolacija besede ustvarja razgaljeno odprtost, ki je v boju z včasih premočnim, včasih preblagim odzvenom njenih konotacij. Pesmi nimajo naslova, njihov konec pa označuje izpostavno znamenje – zvezdica, ki ohranja slovnično funkcijo opombe, nadaljevanja, pregibanja. Razmerja, ki nastajajo zaradi asociativnega sosledja, je treba vzdržati.

oh
ta
nekdanja
barbarstva 
kako
nas
osupne
ko se
še 
zdaj
kdaj
pa 
kdaj 
pojavi
kakšna
baraba
saj 
smo
vsaj
danes 
lahko 
ljudje
ne nad
ne
pre
amprak
ravno 
prav
človeški

Skupaj z epigrafom Mladenovićevega kultnega verza zbirko uvaja kratek odlomek iz Nietzschejeve Jutranje zarje, v katerem pruski filozof osmišlja blaznost kot nujen element preobrata in preseganja moralnih vrednot, da bi se sploh omogočil nastanek človeških idealov. Ti se kot sestavljajoče se besedne zveze med seboj izzivajo, tako kot se med seboj izpodrivajo prezirani moralni sistemi, ki preizkušajo našo družbeno občutljivost, ujeto v dvolične zakone. Tudi za avtorja pesmi predstavlja arbitrarnost muko in poraz. Kočljiv položaj se odraža v metrumu, ki ga narekujeta izmenjujoči se erektilnost in uplahnitev. V najbolj naklonjenem branju to držo razumemo kot osrediščenje proti vodoravnosti sveta, kot prizadevanje ostati pokonci kljub vsemu in vsakomur.

ni
hujšega
od
drhaljenja
ko 
te prevzgajajo 
in 
programirajo
in 
reprogramirajo
in
preprogramirajo
permisivne
ali 
redoljubne
ali 
agresivne 
ali 
pasivne 
ali 
kakorkoli že 
moralno
orgiastične 
gamadi
no
hujše
je le
cepetanje
zaradi 
lastne
prizadete 
moralične 
mongoloidnosti
uf 
kako 
odrto
vsakega 
samospoštovanja 
je 
pizdjakanje

Z opotekanjem med politično korektno Scilo in razredno Karibdo se Zorčevo pisanje človeškim usodam sočutno krohota in včasih tudi pomilovalno nasmehne. A bolj kot komurkoli drugemu se smeji samemu sebi, svoji faličnosti, ki se je zaveda in jo literarno umešča odgovorneje, kot mu kritiki in kritičarke to očitajo.

da me
nos ne
zanese
ker se 
ti od
vsega
tega
dehtenja
pač
mora
zmešati
če si
le
kolikor 
toliko
živo 
bitje
ta 
drkaško
inscenirana 
zemlja
incest
mizanscene 
temna
votlost
do
ploskve
napikčano
gomazenje
napičkana 
vzmravljičenost

Fuk in razmišljanje o njem imata za avtorja »filozofsko dostojanstvo«, kar obelodanja tako v svojem leposlovju kot v radijskih prispevkih. Patriarhat in načelo dominance, ki sta moške pahnila v vseobsegajočo identitetno krizo, izziva s kritiko splošnega, mestoma zasluženega linča te pozicije, ki ji danes nobeden več ne zavida. Pesnik se buni, nato pa znova pada, kar počne s precejšnjo mero ponižnosti. Nujno je pisati na svoj račun in tako brez lažne skromnosti iti sebi in svoji dediščini v rit.

panorama 
predstav 
klečeča
pred
rešetkami
tuhtanja
kako
se ti
razprejo
impresije
da
vzbrstiš
razpet
čez
medene 
eone
ki
plešejo 
na
konici
minule
minute

Ljubezen do literarne zapuščine in naklonjenost nizkim strastem smo spoznali že v njegovi prvi zbirki Troheji, ki je širšo javnost spoznala z ekshibicionističnim in formi zavezanim melanholično igrivim slogom avtorja. Vztrajanje pri tradicionalnih literarnih oblikah se zdi nujen pristop, ko se poskuša dostojanstveno pokopati duhove preteklosti in se ne uklanjati modnim strujam sedanjosti. Le z jasnimi stališči je mogoče odpreti prostor za nežnosti, pa tudi za šamaranje, šeškanje, če smo ga oziroma če ga je tudi pesnik sam potreben.

Tovrstno soočanje s krhkostjo, vsemu in sebi navkljub, spominja na uporništvo hrvaškega kritika in pisatelja Igorja Mandića, ki si je za življenjsko nalogo pogumno zadal boj proti lastni malomeščanskosti in objestnosti. V prvem je bil uspešnejši kot v drugem, čeprav sta ta dva vidika neločljivo povezana, tudi v njegovem primeru s falusom. V nasprotju z neusmiljenim pokojnim Mandićem Zorcu ponižnost ni tuja, s čimer se mu uspeva izogniti cinizmu in mizoginim provokacijam. Nesporno je, da gre za samosvoje pero, ki z gosto nanizanimi slikovitimi opazkami beleži mesta sodobnih konfliktov, ampak na nežen način. Zanj značilno bogato besedišče sega od strokovnega izrazja do preproste žmohtnosti vsakdanjega jezika gostilne ali razpuščenih nočnih potepanj.

tišina
šine
v
šiv
stisnjena
višnja
ti 
visi
z 
žnable
kako 
te naj
nemoč
ne
polni
k 
popolni
sragi
ki razodeva
hecne 
neproporcionalne
nakaze

Naš hišni pesnik nima avtokratskih ambicij v knjižnih in estetskih vprašanjih. Njegovo pisanje vabi, da sploh začnemo razmišljati o tem, kar smo prebrali, da izbiramo, kaj želimo brati, da o književnosti – lahko tudi sami s seboj – strastno in živo razpravljamo ter da se – to je najpomembnejše – v književnosti razprave vodijo izključno po kriterijih prebranega.

ne
da se
pobegniti
iz
nuje
ki jo
snuje
naključje
a to
neobhodje
ni naše
ker
pripada
potenciali 
te pa
ne jebe
ne enega
ne mnogega
ne nobenega
ne vseenega

Razumljivo je, da tovrstno stališče iritira, saj je nekako namenjeno prav draženju, ki je mestoma neučakano pubertetniško. Večerna zora tako posvaja tudi spodrsljaje in kočljivosti, saj prevzema tveganja zorenja. Besede so brezkompromisno predane svojim pesmim, v slabem in dobrem, v kritiki in hvali, v naši noči in nekem tujem dnevu. Staromodno ustrahovanje se prepleta z literarnim fakinstvom, oboje ima v današnjem svetu precej odprtih front. Zaključkov tovrstnih bitk Zorec ne vleče iz načel, temveč iz izkušnje.