Pesniški projekt Hypomnemata Sergeja Harlamova, ki je izšel v okviru festivala Ignor 2017, je najbrž treba razumeti kot prolegomeno k njegovemu prihajajočemu pesniškemu delu Mnogoboj mitologij.

Hypomnemata so drobna knjižica, ki nas opominja na osnove; snuje in komentira pesniški jezik, ki pa se tu ne razvije do svojega polnega razmaha. To navsezadnje tudi ni potrebno, gre namreč za prikaz principov, analizo lastnih pesniških fundamentov (ki so seveda po svoji jezikovni naravi tudi obči, kajti v jeziku ni zasebne lastnine). Hypomnemata so skratka ključna besedila, ki eksplicirajo neko tehniko pesnjenja, nek način upogibanja silnic empirične snovi v pesniško formacijo. S tem v mislih lahko zaključimo, da gre za programatično eksplikacijo nekih pesniških stališč, ki jih povzema moto: “All wordplay and no bodywork makes Johnny a mad man.”

Aforistični, deklarativni in manifestativni ton, ki je tudi sicer značilen za pisanje Harlamova, pride zato v tej knjižici še posebej do izraza. Ker ne pozna oziroma se je za potrebe tega pisanja osvobodil vseh tistih pesniških postopkov, ki poskušajo pričarati nad papirno stran virtualno meglico pesniške ideologije: doživljaja, čustva, sveta, je lahko ta poezija edino konkretna. Tega pa ne gre razumeti likovno, ampak filozofsko-materialistično.

“Samo iznakažena pisava / je lahko prikaz in dokaz / domišljavosti domišljije / potrebne za to / da bi v vijugah in črtah spregledali črke.”

Radikalna samoreferencialnost pesniške materije torej, ki hoče predreti skozi vse iluzije jezika do realnosti črke na papirju. Teza, ki jo pred nas postavlja Harlamov, je, da ni v jeziku nobene mistične kvalitete, ki bi določila črko in glas kot goli formi neke vsebine. Ne, črka in glas na ravnini lista sta in forma in vsebina; vse, kar ima pesnik na voljo. Nobene transcendence ni!

“(Navodilo za branje: stringendo) // Zapisal sem / pesem / tukaj je bila / zdaj je tu / zdaj je tu / zdaj je tu /zdaj je tu / plošča / ki preskakuje / vrstice / vrti se / vrti se / zvrstijo se / novi verzi / novi verzi / verzi / verzi / verzi / vrzi / vrzi / vrzi* // *stvar stran.”

To so pesmi brez ostanka - ničesar ni onkraj popisane strani. Nobena interpretacija, ki vedno predpostavlja nekaj manjkajočega ali neizrečenega, ni niti potrebna niti mogoča.

Vse je že tu.

Pesniški postopek Hypomnemata zato ne razširja področja pesniškega jezika z likovnimi ali kakimi drugimi elementi. Vrnitev k osnovam iz naslova je dobesedna. Prvi aksiom: prostor poezije je ravnina papirnate strani. Drugi aksiom: beseda se materializira zgolj v glasu ali črnilu. Papirnate raztrganine, ki so prisotne kot ključni element izraza in posledično prehajanje pesmi z ene na drugo ravnino, nastopajo predvsem v funkciji predočenja lastnosti lista kot edinega igrišča besed (poleg glasu seveda).

“(navodila za uporabo: prebrati zapisano/natisnjeno) // ej / nekaj polzi / nekaj se spušča / skozi belino / norci / vpijejo // ali vidiš / ali slišiš / ali tipaš // to”

Hypomnemata so vsled tega tudi korak proti materialistični teoriji poezije, saj poskušajo misliti pogoje pesniškega izraza glede na njihovo materialnost. S tega stališča je ključna ready-made pesem oziroma kolaž What moves us? na naslovnici, ki upodablja nekakšen pesniški stroj. V stroj pesništva vstopa z ene strani čista materija, ki je nato v jeziku sintetizirana in prenesena na površino, izstopa pa kot retorika in parizija (tj. čisti retorični govor - govor brez figur).

Za pesniško vsebino to pomeni, da je vsako čustvo ali prebavna motnja - vse empirično doživljanje, ki daje pesniku material, v poeziji transformirano in postrojeno v diskurz: vrženo na površino. In to dobesedno - na tanko površino papirja, ki je nobeno besedičenje ne more preseči. “Vsaka globina / se izteče / z udarcem / lastne / površine.”

Redukcija pesniškega na nujne pogoje, ne da bi se izgubilo poetično, je velik dosežek. Nauk ne bi mogel biti bolj preprost: pesniška praksa je praksa črk in papirja in ne bo nikoli nič drugega. Vprašanje pa je, kaj bomo s tem dejstvom naredili?

“Ne vem / kaj je bilo / zablodilo je / in me zabodlo / skozi zenici / je udarilo / šivankino uho / in razpotegnilo skozse / vsako posamezno točko / v razpoko / zevajočih ust / tik / preden se je od njih //

Na hrbtni - drugi - strani istega pretrganega lista:

// kot / “Plaz!” / ki je zasačil / Pompejca / v pokvečeni pozi / okamnelega odmeva / ki se ni zmogel odbiti / od nobene druge površine več.”