Karl-Markus Gauss je avstrijski pisatelj, esejist, predvsem pa popotnik in zbiratelj zgodb. Sloveniji je poznan iz festivala Vilenica in prevedenih del Umirajoči Evropejci ter Jedci psov iz Svinije, spomladi pa je v prevodu Ane Grmek pri Slovenski matici izšlo še eno njegovo delo. Zbirka esejev V gozdu metropol je hibrid potopisa, dnevniških zapisov, reportaže in kulturnozgodovinske kronike, ki nas v 13 poglavjih napoti vse od Burgundije do Transilvanije, se ustavi v odročnih vaseh in zatakne ob nepričakovanih prepletanjih kontekstov, ki nam omogočijo nove zgodovinske perspektive.

Gauss je ironičen opazovalec vsakdana, ki brska po zaprašenih policah in robnih zapisih, da bi našel nedoslednosti in nasprotja v zgodovini, obenem pa prestopa nevidno dihotomijo med zahodom in vzhodom. Njegova potovanja so včasih resnična, drugič imaginarna, vsem pa je skupno iskanje neopaznega, marginesa, periferije, provincionalnega. Robove vztrajno potiska v center, center pa na obrobje. Ko teče beseda o Dunaju, tako spregovori o bedni četrti priseljencev iz časov, ko je tam bival tudi Cankar, v Bruslju pa v raziskovanju jezikovnih prepadov najde priseljence iz Afrike, ki danes govorijo nekakšno mešanico flamščine ter francoščine in le-to označi za morebitno proto-belgijščino.

V naslovnem gozdu metropol je avtor potrpežljiv, pa vendar se nerad izgublja v podrobnostih. Prevzemajo ga uporne akcije malih ljudi, v kar nekaj poglavij se prikradejo trenutki memento mori, spet v drugih prevlada melanholija za tistim neoprijemljivim, ki je za seboj pustilo le še drobno sled v obliki zarjavelega napisa ali pa zapisa v muzeju. 

Gauss je pravzaprav novodobni flaneur; zapelje ga vsaka ideja, nad njo se navdušuje in jo okuša v digresijah ter preskokih v času ter prostoru. Avtobiografsko v delu je diskretno; izrazit avtorjev »jaz« se pojavlja redko in je prežet s samoironijo, a je vseeno vseprisoten. Z njim se dolgočasimo, pijemo kavo, prisluhnemo zvokom Istanbula in tišini vojaških pokopališč v Italiji. Vsakdanje impresije s potovanj nadgrajuje s političnimi premisleki in zgodovinskimi spomini. Grimase osamljenega jedca v hotelu v Beaunu ga spominjajo na spačeno skulpturo kiparja Messerschmidta, na Dunaju opisuje zgodbo nagačenega afriškega razsvetljevalca Solimana, ustavi se celo v Župančičevem Dragatušu, Brno pa, pravi, je najbolj znano po vplivu dežja na ljudi, ki tam živijo. Tu so še Šlezijec, ki je želel jezikovno dilemo pokrajine rešiti z uvedbo esperanta, pa romski pometači ulic v Bukarešti in starka iz korčulske vasi Čara, ki je avtorju dala vtis čuvajke ...

In da ne bo preveč spoilerjev, molj pridaja le še nasvet: vsako poglavje dotičnega vodiča po obrobjih je samosvoje začinjena zgodba, zato si jih raje privoščimo počasi; kot majhne, a povsem nasitne prigrizke, ki zahtevajo gurmansko okušanje.

Brala in pisala je Petra.