Klical sem ga Kravata

Klical sem ga Kravata

Recenzija izdelka
30. 1. 2015 - 13.00

Milena Michiko Flašar je avstrijska pisateljica slovaške in japonske krvi. Svojo kulturno mešanico s pridom in dobro izkorišča tudi v pisateljske namene. Njen roman, Klical sem ga Kravata, je evropsko besedilo o japonskem družbenem fenomenu, najbolj fascinantno pa je to, da njegova struktura ne opazi in zato ne izrazi obrnjenih družbeno-individualnih razmerij, kot smo jih navajeni v evropski romaneskni tradiciji.

Pripoved gre takole: pripovedovalec je tako imenovani hikikomori – to so japonski mladostniki, navadno fantje, ki se predvidoma zaradi različnih družbenih pritiskov popolnoma zaprejo pred svetom, po navadi v sobo v stanovanju svojih staršev. Tam ostanejo mesece, leta, celo desetletja in so predvsem v sramoto staršem, ki si pred lokalno zvedavostjo izmišljajo najrazličnejše izgovore za odsotnost svojih otrok, v primeru našega protagonista sta ga na primer poslala v tujino na izobraževanje.

Ni pa običajen hikikomori, kot pravi sam, ker ne skuša ubežati svetu, kot večina, ampak sebi. Po dveh letih prostovoljnega zapora ga je jata vran, ki jih je opazoval skozi okno svoje sobe, premamila, da je šel v park in od takrat dneve preživljal vedno na isti klopi, tako rekoč podaljšal si je svojo sobo v park. Srečeval je ostarelega uradnika, ki je izgubil službo, ker ni zmogel tempa mlajših sodelavcev, pa si tega ni upal, oziroma ni zmogel povedati ženi. Zato je tudi on svoje dneve preživljal v parku, potem ko se je z normalno rutino ženinega poslavljanja odpravil v navidez delovni dan. Sčasoma sta oba klopčarja prek skoraj neprostovoljnega migljaja mladostnikove glave začela komunicirati. Tako sta se našla v parku, dve osamljeni in nerazumljeni povesti, stara in mlada oblika nacionalne sramote, in si izpovedala vse tisto, kar naj ju ne bi prizadelo, pa ju je, in zaradi česar ju zdaj družba prezira.

Njuna komunikacija je bila osredotočena izključno na razkrivanje osebnih tragedij, sramot in obžalovanj in je s tem nekako transformirala klopco v terapevtski kavč. Uspešno. Mladostnik in uradnik sta postala bližnjika, ne prijatelja, a zaupnika zagotovo. Uradnik govori o svoji ženi, kako jo je spoznal preko ženitne posredovalnice. Nikoli si ni mislil, da se bo odločila zanj in pristala na poroko, pa sta potem vseeno postala srečen par. Pričakovala sta otroka in uradnik je sanjaril o njegovi popolni prihodnosti in svojem izpolnjenem očetovstvu. Rodil se je prizadet otrok in uradnik ni hotel imeti nič z njim. Ni si tako zamišljal prihodnosti in zato ga je popolnoma in scela in radikalno zavračal. Otrok je kmalu umrl, žena je žalovala sama, uradnika pa se po mnogih letih lotevajo spomini, obžalovanja, dvomi in spregledane možnosti.

Hikikomori govori o svoji sosedi, prijateljici, svoji skoraj punci. Pametno in samosvoje dekle iz revne in po merilih japonske normalnosti čudaške družine. Ni ji pomagal, ko ga je potrebovala, pogledal je stran, ko so jo družbeni normalneži verbalno zasmehovali in fizično zlorabljali, ni zmogel geste sprejetja lastne zaljubljenosti za ceno javne izpostavljenosti. Umrla je nasilne smrti, popolnoma ga je zlomilo, morda bolj kot njena smrt teža lastne krivde. Nikomur ni dal vedeti. Sram je tako globoka reč.

Oba junaka sta torej podlegla lastnim psihičnim frustracijam, ker se nista zmogla strinjati z družbenim normativom, čeprav sta ga obenem brez deklinacij živela. Družba zahteva podrejanje, ki ga sicer izvedeta, ampak ju žre notranja krivda. To ne pomeni, da sta upornika, ampak nesrečna konformista z dobro pritrjenim nagobčnikom tradicije, navad in strahu. Tako hikikomori kot uradnik sta žrtvovala individualno, da bi ne ogrozila svoje umeščenosti v družbeno sivino, svojega izkaza povprečja, neizstopanja za kakršnokoli ceno. Ni osebnih preferenc, življenje mora biti javno transparentno, takšno, kakršno sta prisilno ponotranjila.

Flašarjeva o tragičnih preteklostih junakov govori linearno, zavedno in smotrno, medtem ko romaneskno sedanjost dobesedno spiksla v podobe in simbole, ki nadomeščajo opisno ravnino. Paket s kosilom, bentobox, ki ga vsako jutro žena pripravi za uradnika, je deležen neproporcionalne avtoričine pozornosti in je nosilna konvencija njunega zakona. Slika hikikomorijeve družine s potovanja v San Francisco, ki se nikoli ni zgodilo, ponaredek skratka, ki služi zgolj javnemu imidžu, je obenem slika njihovih družinskih vrednot. Japonski rigorozni družbeni vzorci za zahodne oči postajajo skozi roman vedno bolj eksotični in duhamorni. Naše drame so glasnejše, očitnejše, a obenem neskončno manj zavezujoče in predvsem nikoli tako blazno dokončne.

Samo prijeti bi ju moral kdo za roko, hikikomorija in uradnika, če bi ju kdo prijel za roke in peljal čez težave, bi zdržala, ne bi popustila, ampak taka roka je v japonski družbi nemisljiv znak šibkosti.

Evropska romaneskna tradicija je polna takšnih in drugačnih indviduumov, ki se po navadi zaman bojujejo z družbenimi mlini na veter. Nismo pa vajeni, da se mora individuum bojevati sam s sabo, ker se nikakor ne more, ne sme, noče bojevati proti družbi. Nismo navajeni inherentne akcije za družbeno pasivnost. Nismo navajeni, da se vse ljudem zdi družba tako zelo v redu, da so pripravljeni zaradi tega sami v sebi tako močno trpeti.

Glede na takšen nenavaden zastavek družbenega v individualnem je zato morda nenavadno, da je avtorica zaključek romana po hitrem postopku zapakirala v razmeroma srečen konec. Brez pojasnil, brez logike, pa dobro, to je počela že prej skozi cel roman, lahko pa bi podala vsaj kakšno novo podobo, ki bi pojasnila odločitev hikikomorija, da to več ne bo. Nekaj pogovornih seans na terepevtski klopci je zagotovo dobrodejnih, nikakor pa ne zadostujejo za takšno lahkotno pritrditev življenju, za izmet nepredelanega gneva, ki ga je nezavedno očitno prepolno, če je ego tako močno kolapsiral. Ker ta del evropski bralci precej dobro razumemo in nam je zato jasno, da so tovrstni srečni konci končani z Don Kihotom.

Takšne rane lahko spoznamo v romanu Milene Michiko Flašar. Ali je to vednost, vredna branja, ne vem, je pa to zagotovo največ, na kar lahko stavi avtorica. Roman je pač lepo in umirjeno branje, če že nujno potrebujete predah od siceršnjih strukturnih in stilističnih literarnih presežkov z vaše bralne liste. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.