Mesto Wałbrzych je nekdanje nemško rudarsko mesto, ki je po II. svetovni vojni postalo del Ljudske republike Poljske. Na to t.i. pridobljeno območje se začnejo stekati Poljaki iz vseh vetrov, večinoma iz podeželja, v upanju po novem, boljšem življenju, ki ga je obljubljala nova državna ureditev. Poljaki tako naseljujejo ponemške hiše, na vrtovih kopljejo za morebitnimi nemškimi zakladi in šivajo obleke iz nemških zaves. Peščena gora je poetično-ironično poimenovan predel mesta, ki je zrasel na peščeni zemeljski strukturi, posuti s socialističnimi bloki. Je prostor v katerem Joanna Bator stke osrednje zgodbe štirih generacij žensk družine Chmura.

Joanna Bator v romanu Peščena gora skozi družbeno krajino povojne Poljske na nekonvencionalen način razprostira zgodbe žensk in problematizira njihov v položaj v državi, kjer je poleg novega političnega sistema, velik del kompleksne situacije žensk predstavljala poljska raztreščena zgodovina. Avtorica v feministični maniri, ki zaznamuje njen literarni in akademski diskurz, skozi prizmo kulturno antropološkega raziskovanja, razkriva življenje osrednjih ženskih likov v njihovi generacijski različnosti, v njihovem spopadanju z zunanjo realnostjo in njihovih medsebojnih odnosih.

Dominka, hčerka in vnukinja, je predstavnica najmlajše generacije, rojena v času študentskih vstaj in seksualne revolucije. Ni ji ravno mar, za čistočo birmanskih lakastih čeveljcev ali za lepe obleke. Niti ve vidi prednosti poroke, če se večina moških v njeni okolici oplaja z alkoholom in politiko, ženske pa se prej kot s svojo domačo situacijo obremenjujejo z umazanijo pred sosedovim pragom. Tudi njena drugačnost v podobi »bušmanskih« las in nadpovprečne inteligence, za katero so poskrbeli genski preskoki, so vzbudili njen odpor do vsakdanjih družbenih vzorcev in njeno nomadsko dušo.

Mama Jadzia je s svojimi sanjarjenji, hibami in priklenjenost v žensko kraljestvo kuhinje klasična poljska mati, ki se vda binarnosti ženskih in moških družbenih vlog. Pobeg iz te realnosti ji predstavljajo predvsem ljubezenski trič-trač romani, španske limonade, oprezanje za sosedami in sanjarjenje o zahodno nemškemu zetu. Babici Zofija in Halina, izrisujeta položaj žensk med II. svetovno vojno, ki so se spopadale predvsem z nezaželjeno nosečnostjo, ovdovelostj, z golim preživetjem in iskanjem izgubljene preteklosti. Med tem, ko Zofija ostaja na vasi, se Halina tako kot mnogi drugi preseli v mesto, v ponemčeno hišo, kjer je podoba vsakdana popolnoma obrnjena. Delo na njivi tako zamenja s kajenjem, s pomočjo sosede pa odkrije šiviljski talent in s tem opravilo, ki ga lahko prodaja v mestu.

V Dominiki odseva avtoričin lasten odnos do mesta Wałbrzych, v katerem je tudi sama odraščala. Bator tako v skozi literarni diskurz obračunava s svojo mladostjo in odraščanjem v tem mestu. Tu pa verjetno tiči razlog velike naklonjenosti pripovedovalca do osrednje protagonistke, ki je v razmerju do mesta, matere in svoje ožje okolice v neprestanem antagonizmu. Posledica tega je, da ostale osebe v romanu v primerjavi z Dominiko delujejo površinsko in karikirano.

To velja predvsem za Jadzio, ki tako kot večina žensk v stanovanjskem bloku, zaseže varno pasivno mesto za štirim stenami. Natančneje območje kraljestva kuhinje in območje kavča pred televizijskim ekranom, kjer se napaja ob žajfnicah in sanjari o hčerini prihodnosti in njeni poročni obleki, ki ne bo sešita iz nemških zaves tako kot njena. Ena izmed vidnejših značilnosti poljske matere je projeciranje svojih lastnih želja na hčerko. Dominika, v že tako skrhanem odnosu, ki ga ima z mamo, začne izražati vedno večji odpor, do predstave ženske kot zasanjane gospodinje, ki mora prenašati pijanega moža in se pravzaprav nikoli nikamor ne premakne. V tem pa že odsevajo značilnosti Batorjeve postfeministične pisave.

Štiri osrednje zgodbe pa okoli sebe vzpostavljajo še zgodbe sosedov, znancev in sorodnikov ter tako skupaj tvorijo mikrokozmos ljudi iz Peščene gore. V soodnosu do ženske Bator vzpostavi grobo sliko moškega. Najbolj izpostavljena sta lik delavca in pijanca ter izkoriščevalca, manipulatorja, zagovornika moškega kot zaščitnika družine in žensk. Nekakšna zmes krščanskega in novega socialističnega moškega.

Piker cinizem pripovedovalca v poglavjih, ki zajemajo te zgodbe se samo še stopnjuje in pripoved na teh mestih postaja vedno bolj groteskna. To se še toliko bolj odraža v prehajanju vsevednega pripovedovalca v zavesten in reflektiran govor oseb, kar pripoved na več mestih potegne v stereotipizacijo, brez kakršnega koli izpodbijanja ali komentiranja, kar bi stereotipe uravnotežilo. Poljska družba s strani moškega kot ženske se v tem oziru razgalja v odnosu do vojne, antisemitizma, homofobije, patriarhata, in zgodovine, ki še danes bijejo boj na bojišču poljske mentalitete, vendar vselej enoznačno in enoplastno. Geji so predstavljeni kot poženščeni in zbujajo posmeh, odnos do judov pa ostaja v polju sumničavosti in nelagodja.

Oster, a v kontrastu s tem lahko berljiv in tekoč slog, na nekaterih mestih prerežejo pasaže, v kateri se pripovedovalec spusti v zavest osrednjih oseb. Ta so obarvana z rahlim nadrealističnim tonom v podobi zalivajočega morja, ovijajočih alg in meduz Jadziine [Jadžjine] poporodne depresije in Dominikinih pobegov v otroški domišljijski svet, na otok Bula-Bula, sestavljen iz pozabljenih steklenih kamenčkov na zapuščenem predelu naselja. Ravno v tem obdobju se Dominka zave, da zunaj Wałbrzycha [valbržiha] obstaja še cel neodkrit svet, ki čaka nanjo.

Dominika je kakor avtorica sama oblak, ki se je dvignil nad mesto Wałbrzych [valbržih] in se počasi od njega oddaljuje. Mesto, ki je po vojni obljubljalo veliko, a se je ob koncu stoletja začelo sesuvati samo vase, pod težo socialistične zapuščine. Ženska je v družbi in mestu kot je ta, zasedala območje v njenem pogledu varnega zasebnega, v fantazijah na premikajoči se sliki ekrana, v objemu opravljivosti in neskončnega čiščenja. Če strnemo, je v povojni Poljski dobila predvsem možnost sanjarjenja. Ali je tam ostala zato, ker je bilo to lažje ali čas še ni prinesel prave možnosti za upor? V primeru romana Peščena gora gre za zmes obojega. Je časovna linija ženskih generacij, ki odpravljajo z eno, in se hkrati takoj za tem ujamejo v drugo past, v danem času sešite družbe.