»naslajam se v tem protislovju 

ga iščem utrdim nato spet izbrišem 

/…/ 

avtonomija kontradikcije in prostovoljna diskrepanca«

Prva slovenska zbirka izpod rok razkritega trans avtorja Sin svoje roke, ki je konec lanskega leta izšla pri Škucevi Vizibiliji, je prav taka – naslaja se v protislovjih, prostovoljno in avtonomno nasprotuje sami sebi ter nenehno sprevrača pričakovanja bralke. Gre za pesniški prvenec Ingo Jesen Vitman Öri, ki se je pred tem s svojo poezijo predstavil že na pesniških večerih, kot sta Kviropisje in Veliko lezbično branje. Tako kot kvir in še zlasti nebinarna identiteta ruši družbene predstave o spolu in seksualnosti, je tudi poezija Öri polna namernih kontradikcij in zanikanj, o čemer priča že uvodno prebrani citat.

Sin svoje roke je iskrena izpoved nebinarne kvir osebe, transspolnega telesa in njegove bolečine, ki vznika ob nerazumevanju s strani drugih in družbe, ter njegove radosti, ki v nasprotju z bolečino izhaja iz samoopredelitve in udejanjanja kvir ljubezni. Bolečina se v lirskem subjektu poraja ob občutku nerazumljenosti s strani bližnjih, predvsem družinskih članov, pa tudi znotraj širšega družbenega pogleda, ki kot nadzornik vdira v telo trans posameznika in ruši njegovo avtonomijo. Ta pa si jo – preko lastnega tkanja odnosov ljubezni – sam prisvaja nazaj. Ti odnosi niso nujno romantični – kot v spremni besedi zbirke izpostavi že Hana Samec Sekereš, gre tudi za ljubezen, ki jo moramo razumeti predvsem kot tovarištvo. 

Zbirko poleg pesmi, napisanih v prevladujoči obliki prostega verza, tvorijo tudi pesmi v prozi in občasne likovne intervencije. Poglavitna in prevladujoča ritmična sredstva so verzni prelomi in naštevanja ter ponovitve posameznih besed ali verzov, ki v pesmih poleg ritma ustvarjajo tudi poudarek ali napetost. Poleg tega se v razporeditvi vsebine pesniške zbirke in njeni organski povezanosti odraža tudi strukturna premišljenost. Zaporedne pesmi se mestoma povsem neposredno navezujejo druga na drugo, razporejene so po tematski bližini, vendar tematika skozi zbirko kroži in se sprevrača sama vase, tako da se tematski sklopi lahkotno prepletajo in tekom zbirke prehajajo en v drugega. Na premišljenost zbirke kaže tudi njena zadnja pesem, ki jo izvrstno zaokroži, poveže v celoto in nas povabi k ponovnemu branju. 

Pesniška pisava avtorja je iskrena in direktna – v eni svojih pesmi pravi: »obstajam v dobesednem /…/ ne znam pa obstajati več v metaforah«. Kljub temu se v svoji poetiki mestoma poslužuje metaforike, ki pa je pogosto precej preprosta in večinoma vznika v navezavi na simboliko narave – tak je recimo monsun, ki nastopa kot metafora konca lezbičnega razmerja. Poeziji Öri gotovo pritiče oznaka lezbična poezija, a hkrati se njegova poetika upira vsem oznakam, ki si jih ne prisvaja sama: »ženska sem le v kontekstu / v točno tem, ko to tudi nisem // lezbijka kot izstop / iz ženskega in ženska le / kot bučarka // v kontekstu, v odnosu, v poklonu zgodovini odklona«.

Zbirko zaznamuje nenehna diskrepanca med pogledom lirskega subjekta nase in vsiljujočim-se družbenim pogledom, ki vdira v zasebnost in ruši njeno varnost. Lirski subjekt je prisiljen obstajati v tej razliki, ki v njegov odnos z družbo vnaša napetost. Ta se še poglablja, saj širša družba ne razume, ali noče razumeti, da lahko nekateri samoumevni življenjski dogodki, kot je denimo spolni odnos, za transspolno telo pomenijo veliko večji poseg vanj in mu predstavljajo veliko večje breme, strah in bolečino, kot posegi, ki si jih sámo želi, a jih ne dobi, vse dokler mu tega ne odobrijo psihiatri. Poseg v telo tako predstavljajo tudi fizični odnosi z drugimi osebami, a ob vstopanju vanje v lirskem subjektu vznika strah, ki se v svojem bistvu razlikuje od strahu, ki se razrašča iz temačnih predelov ulice transfobnega in homofobnega mesta. Meša se z vznemirjenjem, vzhičenostjo in koprnečim hrepenenjem, ko v njem brbota od upa na bližino, ki sunkovito ustavi tok misli: »najina obraza / sta preblizu da bi lahko karkoli razmišljal«.

Strah se veže na telo, ki je v fizičnih odnosih z drugimi kljub lastnemu trudu, da bi pozabilo sámo nase, opomnjeno na dejstvo, da je vseeno tu, in predvsem, da si želi, da ne bi bilo videno, oziroma natančneje, da ne bi bilo videno na napačen način. Ob pesniški obravnavi trans telesa tako vznika tematika spolnosti, ki pa se v oziru kvir ljubezni spet obrne na bolje. Zasuk perspektive je mogoč v luči lezbične ljubezni, v okviru katere si lirski subjekt, ki je prej izražal željo biti »raje opazovalec kot opazovan«, želi prav to, česar se sicer boji – da bi bil »olupljen in razkosan«, postrežen na pladnju, ter »opazovan, ne kot plen, ampak sladica«.

Ljubezen se v zbirki pojavlja v več vidikih – kot iskanje utehe v drugem, kot navdih za pesniško ustvarjanje, kot odmik od »normalnosti«, pa tudi kot monsun, ki se nad lirskim subjektom razpiha ob koncu lezbičnega razmerja. Najbolj izrazito pesniško zbirko zaznamuje kvir ljubezen, ki je lahko romantična ali ne, ali pa morda tudi oboje, in ki gradi na medsebojno iskrenih odnosih z lepimi ljudmi, oziroma s »spakami«, ki druga v drugi najdejo uteho. 

Poleg tega lirski subjekt svojo ljubezen tekom zbirke namenja tudi živalim in neživim predmetom, s katerimi se primerja, ter naravi in krajem, na katerih se počuti varno, končno pa tudi samemu sebi – »in sem lep sem si lep končno«. To na novo nastalo ljubezen do lastne osebe v pesmih uteleša nenehno samo-ustvarjanje, ko se sin svoje roke gnete kot kruh, ko se kot grozd izžema v vino in ko rodi na stranišču narodne galerije, se previje in se bodri: »obljubim da bo tokrat drugače«. Samo-ustvarjanje lastne identitete je z vidika družbe označeno kot predrzno, kot prekršek proti naravnim zakonom, z vidika lirskega subjekta pa kot »municija revolucije«. Lirski subjekt je iskren in si ne laže, a tudi ko priznava lastne pomanjkljivosti in napake, iz pesmi vseeno seva zavedanje, da je tudi kot tak vreden ljubezni – »konec koncev je plesen v vsem svojem gnusu lepa«. 

Pesniška zbirka Öri, ki ponuja večplasten nabor motivov in tem, se z gojenjem različnih oblik ljubezni zoperstavlja lastnemu obupu, ki vznika v odnosu lirskega subjekta s svetom, in nerazumevanju, ki ga je deležen s strani družbe. Ker znotraj nje ni sprejet, ruši njene meje in se samoustvarja zunaj njih. Tako Sin svoje roke v slovensko književnost prinaša novosti ne le kot prvo literarno delo razkrite trans osebe, ampak tudi na ravni same tematike in forme besedila. Slednjo na primer ruši z izmenično rabo moškega in ženskega slovničnega spola, mestoma pa tudi s podčrtaji. Prav zato, ker v družbi ni prostora zanj, si ga lirski subjekt prisvaja, ga zaseda, ter ostaja in vztraja v njem.

Pisal_a je vajenec_ka Nilu Zym, v pomoč ji je bila Hana.