»govorim tri jezike
berem knjige in pišem poezijo
a še vedno
znam samo renčati«

Slišali ste verze iz druge pesniške zbirke Veronike Razpotnik, Sršena pičim nazaj, ki je lani izšla pri Založbi Škuc. Zbirka obravnava življenje na prehodu v odraslost, tematiko, ki je blizu mladim, posveti pa se tudi družini in otroštvu. Iste teme so bile bolj ali manj prisotne že v njenem prvencu Krekspot na požarnih štengah, ki pa je bil v spremni besedi Suzane Tratnik opisan kot »rollercoaster«, divji in nezadržan. Težko bi rekli, da se je druga knjiga tematsko ali stilistično precej oddaljila od prve, vendar pa se zagotovo bere bolj zrelo in resno. Kjer je Krekspot deloval podivjano in grobo v izbiri besed, pogosto kletvic, je zbirka Sršena pičim nazaj bolj zadržana, kar pa ne pomeni, da je manj družbenokritična. Pesmi so tokrat bolj izpovedne, pogoste pa so tudi nenavadne podobe, na primer pronicajoči pločnik, ki predstavljajo novo dimenzijo v avtoričini poeziji.

Vsebinsko je zbirka zelo spretno organizirana, prve pesmi obravnavajo predvsem družinsko tematiko, pogosto se v njih zvrstijo liki mame, sestre, babice, tudi bratov. Lirska subjektka se spominja otroštva in prelomnih dogodkov iz preteklosti. Včasih se zdi, da skozi pesmi predeluje travme, na primer prometno nesrečo, prizor mrtvega ježa ali pa bratove samomorilske težnje in krivdo, ki pride z njimi. Na drugi strani pa so prisotni tudi popolnoma vsakdanji prizori, kot je umazan maček, ki širi okužbe, ali pa epidemija uši v šoli.

Sčasoma se tematika, motivi in slog spremenijo, družina ostane v preteklosti, pesmi pa postanejo bolj izpovedne in intimne. V ospredju so ljubezen, nočno življenje, selitev v tujino in novi odnosi, ki ne temeljijo na družinskih vezeh. Prehod je speljan gladko, da ga lahko bralec hitro spregleda. Niti opazi ne, da se je kar naenkrat znašel v popolnoma drugem mestu, družina je ostala doma in zdaj je obkrožen s tujimi ljudmi, ki govorijo tuje jezike, toksičnimi zvezami, seksom, drogami in duševnimi boleznimi. »Ne znam več domov / dom se je premaknil / vso noč ga iščem«, zapiše avtorica v tretji pesmi cikla 5.

Tako kot prvenec tudi zbirka Sršena pičim nazaj motive nasilja, seksa, samomorilnosti, drog, alkohola in duševnih bolezni opisuje neposredno in precej surovo, kar je lahko za bralca precej naporno. To zbirki nadene izrazito urban značaj in prispeva k destigmatizaciji tabujev, sploh kvirovstva, vendar pa način, kako so obravnavani, včasih izpade neposrečeno. Uporaba kletvic in slengovskih besed, sploh pa nazorni opisi spolnih in drugih intimnih odnosov, bralca vržejo iz ritma branja, saj včasih delujejo nedodelano in v nasprotju s predhodnimi opisi otroštva, drevesa ob babičini hiši in naporne selitve. Prav tako se zdijo surovi in grobi v kontrastu z nežnimi podobami podočnjakov, ki se zlivajo s skodelico kave, ravno to nasprotje pa je ponekod premočno in daje občutek prisiljene umeščenosti in heterogenosti zbirke kot celote.

Grobosti težkih življenjskih situacij, ki so opisane v pesmih, stojijo nasproti nežne in poetične podobe večinoma vsakodnevnih vtisov. Bralec lahko občuduje njihovo domiselnost in prepletanje, na primer verz »pločnik pronica skozi moje podplate« ali pa: »spletaš mi kite / vanje zatikaš svoje frustracije / za vsak pramen ki ga primeš / bom morala spet k terapevtu«. Takšne nežne in lepe podobe postavljajo protipol težkim tematikam in s tem ustvarjajo ravnovesje. Avtorica dobro žonglira z opisovanjem napornega, včasih grozljivega vsakdana v lepem poetičnem jeziku. Prav tako ima dober občutek za pisanje koncev pesmi, ki zaokrožijo vsebino in pustijo prijeten okus, na primer v pesmi Zobje: »te najdejo / nekaj kilometrov stran / vso trhlo in obglodano / na kakem smetišču / v mrazu / ki kar ne preneha / žvečiti«.

Avtorica je jezikovno zelo spretna, v verze zapakira poetične podobe s pripadajočimi pomeni, ki nas pretresejo do kosti. »Veliko let že požiram / procente alkohola v lidlovi vodki / navodila za uživanje tablet / priročnike za samopomoč«, zapiše v eni izmed pesmi. Pogosto je tudi ostra in kritična do družbe, v kateri se je znašla, do nezanesljivega javnega prometa in večvrednostnega kompleksa zdravstvenih in psihoterapevtskih institucij. »Potem pa me ozdravite / sramu ko me ljubimka vidi golo / navala misli v možganih / nepojasnjene panike večkrat na dan / praznega strmenja v steno / preden se prevrnem / in razbijem«. Kot je nakazano že v naslovu zbirke, pesmi opisujejo trenutke, ko ljudje svoje sršene, napadalce, pičijo nazaj. Kljub mnogim travmam iz otroštva, najstništva in študentskih let, ki jih globoko zaznamujejo, najdejo notranjo moč in se postavijo po robu sistemu, ki jih je tolikokrat pustil na cedilu, pa mu takrat tega niso očitali. Čeprav pesmi niso uporniško naravnane ali vitalistično-optimistične, prav tako ni občutka predaje ali vdanosti v usodo.

A vseeno se zbirka zaključi z nekakšno negotovostjo. Pesem Pasivistka, zapisana kot pesem v prozi, kot zadnja zaseje dvom bralcu, kot da kljub pogumnemu naslovu zbirke lirska subjektka vseeno ni tako samozavestna, temveč se skriva v udobju pasivnosti, ki jo sama enači z odraslostjo. »pravijo da me je srečala pamet ampak zakaj me je bilo potem sram ko sem se videla tako sram da si nisem mogla pogledat v oči zadržala sem živčno trzanje in nisem se ozrla / za seboj«

S temi verzi se zbirka Sršena pičim nazaj Veronike Razpotnik konča. Avtorica pesni o ljubezni in nasilju, otroštvu in vstopanju v odraslost, o domu in o tujih mestih. Ravnotežje zbirke ji uspe dobro vzpostaviti tako, da psihološko naporne, ljubezenske in nasilne tematike podpre z dodelanimi, poetičnimi verzi, ki se bralcu vtisnejo v spomin. Ponekod se kontrast sicer zdi premočan in udarnost pesmi rahlo prisiljena, a v večini primerov gre za harmonično sožitje. Z globljim in še bolj izpovednim razpravljanjem o (ne)domu, občutku pripadnosti, toksičnih razmerjih in spolni usmerjenosti druga pesniška zbirka Razpotnik dopolni avtoričin prvenec in ga z izpiljenim pesniškim jezikom še nadgradi.

Sršene je pikala Nuša, pomagal je Martin.