Berete drugo edicijo oddaj o letošnjih nominirancih za literarno nagrado kresnik. Andrej je že prevetril oba Ivana, protagonista romanov Zahod jame Petra Rezmana in Ki od daleč prihajaš v mojo bližino Marka Sosiča. Danes pa sočnejši del kresnikove bere: Raclette Boruta Goloba.

S svojim drugim romanom je Golob ponovno navdušil – po prahu, ki ga je dvignil s prvencem, je pri vsakem bralcu, ki približno sledi slovenski knjižni produkciji, prisotno vsaj zanimanje, če ne navdušenje nad njegovimi novimi podvigi. Blogi, forumi, recenzije in literarni kolegi, ki se jim s tem ljubi ukvarjati, so mu že vnaprej napovedovali kresnikovo deseterico.

Raclette je roman o bistrem indolentnežu, ki se pusti vzdrževati svoji punci in v zameno za nekaj žepnine pristane na životarjenje ob roza smeg hladilniku in izpolnjevanje sms želja svoje punce. Sama sreča, da o njej ne ve povedati ene same dobre stvari, da lahko s to zalogo estrogenskega nesmisla hrani prvo od obeh samoiniciativnih aktivnostih, ki jih je sposoben: streljanje pikrih aforizmov in konzumiranje konkretnih količin kave. Konec romana prinese odločitveno katarzo: v nasprotju z željami svoje življenjske sopotnice namesto racletta kupi fundi. In skoraj sproži vojno.

Besedilo vsebuje kopico spretno umeščenih in večinoma zabavno skritiziranih zunajtekstualnih referenc, med drugim tudi na Golobov prvi roman, domačijsko povest Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem. Zato zelo zmoti dejstvo, da je bil prav naslovni sir kot simbol vsega, kar v zvezi lahko in tudi gre narobe, kot zlovešči simptom vrnitve dežurnega robateža v svet akcije, nenazadnje kot reprezentant načina življenja, ki je bilo skozi celotno besedilo deležno gradiranega cinizma; skratka, prostaško smrdeči raclette je bil s strani avtorja deležen prevelike nepozornosti, nepoznavanja, nadutosti, zlobe in kompromitirajoče obsodbe na napačno agregatno stanje.

Seveda gre za popolno banalnost: v raclette se ničesar ne pomaka, kot predlaga roman, ampak se rahlo stopljenega postrga iz hlebca na krompir in ostale »goodies« na krožniku. Švicarski junk food, ki ga občasno uzurpirajo tudi Francozi. Sam na sebi popolnoma nepomemben detajl. Ampak v luči Golobove tehnike pisanja in razvoja narativa celotnega romana pa niti ne več tako zelo nepomemben.

Golob je v svojem pisanju namreč skrajno aroganten. Njegov zastavek je zares visok, ni nedotakljivih tem in ni tehničnih pisateljskih pristopov brez zakisanega in privoščljivega priokusa mačističnega komentatorja umetnostnega drsanja. Zelo ošaben je v tem, da vse ve, da posplošuje in vsevprek tipizira, in ošaben je tudi lahko, ker je v takšnem pisanju res dober. Tako dober celo, da svojim stilnim sposobnostim docela prilagodi vsebino pisanja: Golob si zgradi takšen set karakterjev, da mu omogočajo huligansko trositi žebljičke in pljuvati papirnate kroglice v situacije, ki jih splete med vsakodnevnimi banalnostmi. Vsi smo lahko njegove tarče, seveda v tipiziranem pomenu. Obenem pa to pomeni, da si ne sme privoščiti prav nobene vsebinske napake, če hoče ohraniti svojo tehnično pisateljsko verodostojnost in nadutost. Sicer mu grozi, da postane samo še en malo bolj artikuliran gostilniški opletač. In v tej točki po nominiranem romanu pustoši raclette, zaenkrat brez prevelikih posledic za pripovedovalčevo in avtorjevo integriteto.

Od ukvarjanja s kolateralno škodo, ki jo povzročijo relacije med različnimi tipi podeželskih posebnežev v romanu Smreka bukev lipa križ, se v drugem romanu Golob premakne v intimnejšo sfero ljubezenskih zadev in vsakodnevnega funkcioniranja nekega para. Zaradi omejitve manevrskega prostora sta lika hote ali nehote bistveno bolj razdelana, ona vsebinsko in on stilsko narativno, in ta delitev je res očarljiva in nenavadna, vredna vse bralske pozornosti. Ampak hkrati ostaneta v nekih čudaških črno belih vzorcih; ona je preprosto prevelika kokoš in on je preprosto prevelik pametnjakovič, njuno razmerje pa preveč očitno referirano na zunanji svet, da bi kombinacija delovala zgolj literarno in ne zdravorazumsko v smislu: babe nas bojo vse zjebale! Sam od sebe se ponuja vtis, da je vse skupaj pač nehotna posledica ošabne težnje avtorja k razkazovanju svojih sposobnosti kratko povednih jezikovnih ostrin. To je literatura, ki nima toliko prostora v literaturi sami, kot pa ga ima za šankom ob pivu.

Rezime je, da je Golobov roman en sam romaneskno dolg aforizem. Ampak aforizem ima z razlogom kratko obliko. Pred mnogo poletji me je bivši sosed spravljal ob pamet z velikodušnim deljenjem svoje radijske postaje - je bil morda Dur? Njihova glavna in edina fora so bile nekakšne zdravorazumske šale, banalni aforizmi, ki so po pol ure izzvale grobe oblike žolčnosti, no, pri koncu z Golobovim romanom so občutki podobni, le da v milejši in tehnično boljši izvedbi. Stilsko ostri duhoviti stavi pač pridejo najbolje do izraza v nekem kontekstu. Tak kontekst bi mimogrede lahko prispeval, kaj pa vem, celo kak konkreten značaj v pripoved?

Roman je zagotovo vreden branja, morda je sicer šibkejši od Golobovega prvenca, a definitivno boljši od velike večine kresnikove bere. Če si dovolim nekaj špekuliranja: ni boljši od Kresetove in Vojnovića. Oba posladka v molju jutri.

Brala: Andreja.