Kriza srednjih let po Čatrovo

Kriza srednjih let po Čatrovo

Recenzija izdelka
17. 12. 2015 - 13.00

Karlo si prizadeva imeti krizo srednjih let. Z ženo se gre igro kazanja mišic, ki ima namen utišati preostala čustva do zakonca, mu izkazati nonšalantni prezir in si čestitati, ker si tako dobro lažeš. Ona igra bolje in domov pripelje “loverja”. Karlo ga useka in se izseli. Game over.

Karlo si na pragu petdesetih torej znova sestavlja življenje. V praksi je to videti tako, da rotira med knjižnico, kjer dela, stanovanjem svojega prijatelja, kjer se drogira, in svojim novim stanovanjem, kjer pogreša staro ženo. Problem očitno ni v njunem nič-več-ti-nimam-za-povedat zakonu, ampak v ne-prenesem-se-vrgu-bi-se-z-balkona v njem samem, v Karlu. Ker takole je: Karlo si je nekoč srednja leta drugače predstavljal. Pisal bi knjige. Hčerka bi odrasla in se tako tudi obnašala. In tista hišica na morju, tista, o kateri sta sanjala z ženo, samo da sta potem enkrat nehala sanjat in se začela minirat.

Zdaj je na svojem in si prizadeva, da bi ponovno obudil to svojo staro strast do življenja, včasih ji je rekel pisanje. Prizadeva si, da bi se osmislil, da bi se prizemljil. Količina popitega alkohola in posnifanih črt ne deluje v prid načrtu. Karlovo življenjsko inercijo morda najbolje ponazori njegova reakcija na spremenjen režim v tistem od vseh pozabljenem oddelku knjižnice, kjer je zaposlen. Ponujata se mu dve možnosti, prva zahteva rahli intelektualni angažma, druga pa popolno vdajo okoliščinam in alkoholu. Karlo se odloči za slednjo in to interpretira, kot da je izgubil službo. Rotacija tako izgubi eno lokacijo, treba je ukrepat, to je jasno celo Karlu, zato pograbi priložnost in se šlepa, ko se tudi njegov najboljši prijatelj spravi začenjat na novo in kupi hišo na Kozjanskem.

Fikcijski čas je umeščen malo pred novo leto. Mine začetek januarja v Ljubljani in potem pomladna otoplitev na vasi: Karlo se s svojim prijateljem Frenkom odseli na Kozjansko. Sprememba je tokrat radikalnejša. Načrt je, da mestna mačka gojita zelenjavo, bio in to, in jo prodajata v mesto. Najprej si dasta opraviti z nujnimi popravili, sosedi in njihovim šnopsom. Frenku zadiši lovska slast in postane ves divji od tega, kako bo živel od prodaje kož. Na njivi je posejan samo kanabis. Ampak Karlo piše! Kozjanski korenjaki se umestijo v tradicijo klenih slovenskih alpincev in s pridihom slovenskega literarnega šarma in usodnosti, premočnih za okus po Čatru, bralec takoj razpozna, da Čatrovemu pripovedovalcu nekaj ne štima in se mirno razkomoti po literarnih pokrajinah Karlove na novo prebujene pisateljske imaginacije. Tole verjetno ni popolnoma jasno: tekom pripovedi romana se brez opozorila začne Karlova povest, ampak konča se dovolj jasno, da je učinek vsega skupaj prav prijeten.

Narava, gmajna in šnops gor ali dol, Karlu postane tesno. In njegova žena ga tudi že pogreša. Pride na obisk, res v redu naličena in urejena, da je vesel, si misli on, in da tokrat nič ne sme ostati naključju, si misli ona. Skleneta edino smiselno stvar, da namreč zaključita brezvezno igrico moči in se znova utirita v svoja stara skupna sanjarjenja. Prodata stanovanje v Ljubljani in se preselita v hišico na Susku. Karlo piše in plava in zmore teči do plaže in nazaj.

Takšen je hepi end krize srednjih let po Čatrovo. Sledi sanjam in to. Ampak na izi, brez “new age, let's stay young” depresije. V knjigi absolutno deluje, dokler pretirano ukvarjanje s podrobnostmi malo ne pokvari razpoloženja. Ker ne gre se znebiti občutka, da je Karlo krizo srednjih let izsilil, si jo izmislil, prizadeva si jo imeti, pričakuje jo, zanima ga, kako jo bo občutiti. Nima smisla, da ga okolica prepričuje, da nima razloga niti simptomov za krizo srednjih let. Hoče krizo srednjih let. Jasno je potem vse, kar mu pride pod roko, dovolj dober razlog, da si postreže z želenim.

Karlo je v bistvu tak skuliran tip, da bi mu mirno prisodil tudi naslednje ravnanje: žena je hladna in ga obenem izziva z vsem mogočim, da bi ga spravila iz tira, očitno ima težavo s tem, kako so stvari med njima. In Karlo, tak, kakršnega sicer skonstruira Čater, bi ji mirno rekel tudi tole: žena, kaj se dogaja? Aja, tole, kar je v najini dnevni sobi, je tvoj ljubimec? A je že dovolj star, da je brez mame zuni? Kaj pa, če ga pošljeva po cigarete in se raztegneva na tale kavč?

Čatrova različica je, da Karlo mladinca useka in brez besed spoka kufre in to je absolutno v redu in kredibilno za karakter, jasno pa zelo nujno za razvoj dogodkov, kakršne si je zamislil Čater. Kar hočem reči, je to, da kriza srednjih let, o kateri naj bi govoril roman, ni preveč naravno iniciirana, karakterji razpravljajo o njej in prevečkrat je jasno izpostavljeno, da to je pa to, kar se Karlu dogaja. Bralcu prijazneje in literarno elegantneje bi bilo, da se te besedne zveze niti omenjalo ne bi in bi bila situacija globlje napisana morda s situacijo ali dvema več o Karlu in njegovem življenju in odnosu z ženo pred tem, ko se je v njuni dnevni sobi pojavil mladinc. In to ni kritika, ampak pripomba.

Roman je kratek, slabih 200 strani gre praktično na en mah. Stavki so kratki in nezakomplicirani, v bistvu je Čatrovo pisanje na splošno nezakomplicirano, in to je mišljeno kot kompliment v najboljšem možnem pomenu besede. Dušan Čater piše tako, da ni občutiti nobenega slavnostnega pogroma nad utopično in brezvestno realnostjo. Piše tako, da bralcu nikoli ni treba biti nerodno zaradi nerodnosti, ki jih je sposoben njegov materni jezik. Piše res neslavnostno in neslovesno. Ni občutiti nobene metafizike. Nobenih skritih pomenov, ki bi jih bilo treba razpoznati. Nobene teoretske opreme, ki bo šele postregla s sržem problema. In najboljši del: da ga razumeš, sploh ni treba biti v krizi srednjih let!

Obenem bo to verjetno od marsikaterega bralca zahtevalo davek na zapomnljivost. Ne dotika se tem, ki bodo večno ostale z bralcem, in ne odkriva tople vode v slogu, kar je odlično, ampak to za večino bralcev pomeni, da ni “uau! šok!” efekta. Za povprečnega bralca preveč neposreden za mirno prebavljivost, za zahtevnega bralca pomehkuženi hepiend vse pokvari - Dušan Čater, kaj si? To se sprašujem že od njegovega Džehenema naprej. Stalno prisoten slovenski literarni dogodek, ampak nikoli kot totalna avtorska razpaljotka, in morda je ta njegova nepretresljivost, nezapomnljivost prvega vtisa razlog za to. Upam, da ne.

Recenzija romana B 52 Dušana Čatra točno v temle decembrskem času služi namenu bralnega nasveta za prihajajoče praznike: ne samo, da se dogajalni čas natančno poklopi z decembrsko Ljubljano, s hitrostjo branja povprečnega slovenskega konzumenta knjig mu boste potem lahko “real time” sledili vse do poletnega Suska. Poleg tega si lahko privoščite izpade, krize, praznovanje božiča pri mami in celo srednja leta, nič od tega vam ne bo moglo pokvariti uživanja v branju. Tudi kontra ne bo šlo, slaba vest, da ne spreminjate svojega brezveznega življenja, vas s Čatrom ne more doleteti. Res, B 52 je za ta čas popolna izbira.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.