Pri Beletrini Študentske založbe je izšla najnovejša zbirka prvaka slovenskega verza Milana Jesiha, naslovljena Lahkoda. Po zadnjih knjigah Tako rekoč, Mesto sto ter tudi Zbranih zbirkah pesnik nadaljuje svoje jambsko verzificiranje, kakršnega je začel z zbirko Soneti, jo formalno razrahljal, vsebinsko pa razpel v Jambih ter ponesel še dlje z že omenjenimi poezijami. Mu po več kot dvajsetih letih do kraja izmojstrene poetike uspeva ohranjati zagon, svežino, žmoht in srčiko poezije, ob kateri ti zašpila srce, je vprašanje.

Čisto takole po nekaj prvih prebranih pesmih iz knjige bi človek spontano in nonšalatno zavzdihnil ter lahno odkimal, češ ta neoporečna, do kraja izbrušena, brilijantna pesemska beseda, ki virtuoznim saltam navkljub ohranja komaj verjetno preprostost, dodobra popoprano blebetanje ter zdaj življenjsko zdaj sramežljivo vulgarnost, ta nikjer drugje viden, slasten Jesihov liričen zos počasi postaja že malo dolgočasen. Res, samo gledaš, kako tekom zbirk vseskozi ista brilijanca ne le da ne popušča, temveč, tudi in prav ker bistveno ne subverzira svoje govorice, neprestano izboljšuje in mojstri svoj pevski glas.

Slednje se najbolj postavlja v sami pesemski formi. Skorajda povsem jambski ritem, kakršnega je začela s kleščenjem celovitih endekasilabov fino rezljati zbirka Tako rekoč, da bolj osvobojeni verzi zacingljajo veščejše, všečnejše, je v svojih iztekih brez izjeme vpet in izpet z rimami ali glasovno kar najbolje ujemanimi asonancami.

In rime v zbirki so kratkomalo ene najboljših, če ne najboljše, malone povsem antiklišejske, kar jih je ujel slovenski jezik. Če je v Sonetih ali Jambih, v zbirkah tu pa tam moč zaznati vse preznane rimarije, jih tukaj praktično ni. Nič življenja trpljenja, nič ti oči želi mi hi hi hi, nič konec lonec zvonec. So zgolj najkraljevskejša ujemanja, prvič nemalokrat povsem nenadejana, kot bi nanovo izumljal jezik, ter drugič se skozinskoz rimajo izključno po spolu, številu, vrsti, sklonu, spregi itn. nesorodne besede.

Prav tako lahko v rimanem jambskem verzu in štirivrstičnicah, kot v pesnikovem opusu od prej, le tu lahkoda nikdar bolj in bolje, razbiramo prostrano skladenjsko bogastvo našega jezika, kot ga akrobatizirajo pri- in podredja, večstavčne povedi in tudi period, kakršnih se ne bi sramoval ne Proust ne tale špikerjevim jezikom neprijazen pisec. Kdaj pa kdaj je pesem formalno gledano v nekaj štirivrstičnic vklenjena ena sama poved. Pa ne da bi bilo v strogi pesniški formi to kaj nemogočega, nasprotno - kot da prav neoporečno uzakonjena pravila verza in rime Jesihu v pravi prešernovski gesti omogočajo delati povedne salte.

No, kakšno lahko rečemo tudi o vsebini. Ta je varno in udobno jesihovska, kakor smo je vajeni v zadnjih desetletjih, ničevost vsakdanjih omrtvičenih, pa vendar nikdar bolj živetih življenj, neizživete želje, ki se turobno in z neizrekljivo sladko bridkostjo prisanjajo v dremež ali budno sanjarijo, neobstoječa najlepša mesta na svetu, komaj oprijemljivi spomini, kot oblaki usihajoče, ujesihajoče podobe minulih, nikoli imetih dni ... In še in še sicer že branega, pa konkretno čisto frišnega se najde, denimo mladega fašista fukažejna stara škrbasta fašistka. Vse kajpak nezgrešljivo začinjeno s pikrim, hecnim, mesnatim, razcejenim, tako domačim ter elegantnim fuk humorjem.

Če je pesnik Milan Jesih samega sebe ter tudi slovensko poezijo in poezijo nasploh z revolucionarno gesto, v kateri se pravzaprav nič bistvenega ne spremeni, hkrati pa tako nespremenjeno bistvo postane nekaj čisto neslutenega, subverziral s Soneti, potlej z zadnjimi zbirkami taisti jezik, to govorico in poezijo vešče evolucionizira dalje. Z izpiljenejšimi verzom, rimo in kitičnostjo. Njegovo pesniško srce pa pač ostaja tam, kjer domuje že tako dolgo, v naših kar naprej živetih življenjih ter njihovih neizsanjanih sanjah, ki jih z lepo skromno, neutešljivo bedo izsanja namesto nas.

Lahkoden, frišni pesniški pejsaž

je bral, prebral, obpisoval Matjaž.