»pravzaprav smo toliko živali 

kot to pripisujemo majskemu hrošču

selimo se 

iščemo oprijem na trdnih podlagah 

pesmi zgolj ena izmed njih

ki nas še najmanj drži skupaj« 

In vendar se danes zatekamo prav tja – v pesmi nedavno objavljene zbirke Rebraste žaluzije, pri založbi LUD Šerpa objavljenega prvenca pesnice Lare Gobec. Pravkar ste slišale odsek iz pesmi ampak imam roke. Če se navežemo na zadnji izbrani verz, lahko povemo, da zbirko drži skupaj predvsem nenehno prehajanje. Iz enega konca mesta na drugega, iz ene študentske sobe v naslednjo, iz notranjega doživljanja v zunanji svet in še bi lahko naštevale. Rebraste žaluzije je mogoče brati kot zbirko, v kateri lirska subjektka zaokroži neko – predvsem študentsko – obdobje. 

Prehodnost ali, bolje rečeno, minljivost trenutkov, s katerimi se srečamo v zbirki, zaznamujejo izbrane prispodobe, ki pritičejo tovrstnemu doživljanju: svetloba, njeno lomljenje, prelom noči v jutro, tišina in prah. Če so naštete podobe mestoma podane precej na prvo žogo, kot je denimo v pesmi o imenih, kjer zapiše: »mogoče bi lahko / verjela vsemu temu / kako se lahko potuje / skozi noči / vse do preloma,« so iste podobe v drugih pesmih vpeljane nekoliko spretneje. Izpostavimo lahko prve verze pesmi tako daleč gredo roke. Pesnica v njej zapiše: »ljudje so zdrobili / luči / in čakali nanje.« 

Nenehnemu izmikanju gotovosti navkljub so pesmi mirne, jezik zbirke pa nežen. Čeprav beremo do neke mere urbano poezijo – jasno je, da se večinoma gibljemo po ljubljanskih ulicah, v pesmi se večkrat vrne tudi tivolska čolnarna – jezik ni narečno ali slengovsko obarvan. Tudi preprosti pogovornosti ne podleže. Morda še najbolj izstopajo občasne besedne inverzije, jezik pa kljub temu ostane dovolj prizemljen. Ob jasni prostorski umeščenosti pesmi se v zbirko v obliki dobesednih citatov iz komadov od Grupe Far in Lane del Rey ali iz pred časom priljubljene serije Fleabag prikradejo tudi reference iz popularne kulture. Skozi to se odpre nova dimenzija zbirke: individualno doživetje lirske subjektke je na ta način jasno umeščeno v kulturni in časovni kontekst, pesmi pa na ta račun ne ostanejo zaprte v aktualnem trenutku. Časovna in prostorska umeščenost jih zgolj prizemlji. Posamična občutja ali stanja tako ne obvisijo v zraku, kot da bi nastali in obstali sami po sebi. Če zagovarjamo, da brezčasnost poezije ne pogojuje gola abstrakcija, temveč njen spoj s konkretnim, je zbirka tozadevno v veliki meri tudi uspešna. 

Predhodno omenjeni umirjenosti vsebine pa sledi tudi forma. Kot smo tega v sodobni pesniški produkciji že vajene, tudi v Rebrastih žaluzijah beremo na posamezne pomenske enote nalomljene proste verze. Avtorica se prav tako ne poslužuje rabe ločil ali velikih začetnic. Poleg tega so verzni prelomi ob naštevanju tudi poglavitno in prevladujoče ritmično sredstvo. Občasno se jim pridruži ponovitev posameznega verza, ki poleg ritma ustvari tudi poudarek ali napetost.

V Rebrastih žaluzijah zaradi že omenjene prostorske umestitve in nanašanja na popularno kulturo toliko bolj izstopajo pesmi, ki so bolj kot ne scela abstraktne, torej tiste pesmi, ki preko metafor in občutij slikajo notranje življenje lirske subjektke. Kar v teh pesmih pogosto umanjka, je ravno tisto, kar odlikuje preostale pesmi zbirke, namreč kontekst. Če na tem mestu izpostavimo zgolj drobec iz pesmi izbrati svoje mesto: 

»naj prekinem lastno usodo 

ki se izrisuje z vsako

odločitvijo sredi noči

z vsakim gibom dlani preko

drugega telesa 

o begu sem slišala

mnogotere zgodbe 

in ugotovitve 

o nas izgubljencih 

ki smo čakali na robu

mesta 

da bi se potešili 

in karkoli naj bi nas 

razrešilo preden 

se znova

vržemo iz ravnovesja« 

Kdo so izgubljenci z roba mesta in zakaj so izgubljeni? Kam, če sploh kam, so bili namenjeni in zakaj? Če zbirka na več mestih spretno krmari med specifičnim in občim, se v pesmih, kot je ta, scela odcepi od stvarnosti in ustvari vtis splošnosti, nek generični trenutek slehernikovega življenja, kot da slednje ni že samo po sebi umeščeno v specifični kontekst. V partikularno izkušnjo, ki v naslednjem koraku vzbudi občutenje ali misel, s katero se lahko bralka spet z drugega zornega kota tudi zbliža. To nikakor ni nekaj, kar bi bralki, ki ne deli generacijskega, kulturnega ali prostorskega konteksta lirske subjektke, preprečevalo vstop v dano zbirko. Ravno obratno: te pesmi so odrešene pretenzije, da lahko individualni glas avtorice izreka vsesplošne uvide, ki bi ustrezali kar se da širokemu krogu ljudi. 

Kljub naštetemu se pred nami razgrinja suverena pesniška zbirka. Že omenjeno vračanje podob, kot je denimo svetloba, zbirko zaokroži. V osnovi bivanjsko tematiko, ki jo odpira preko vprašanj, kje ali kako živeti in s kom, pa mestoma razbremenijo komični vložki, kot na primer v pesmi z naslovom 712: »najraje / sedim na / sivih ploščicah / in poslušam / soseda iz sobe 711 / ki poje v ženskem altu / se sprašujem / če ga pomirja.« Na ta način se ogne pretirani resnosti, kar se ob tematiziranju temeljnih eksistencialnih vprašanj sicer rado zgodi. Posebna odlika Rebrastih žaluzij pa je vztrajanje v vitalizmu. Lirska subjektka dalje krmari po negotovosti in vztrajno lovi tistih nekaj mehko lomljenih žarkov svetlobe. 

»ravno premikajoča tla besede

ki so kakor živi pesek 

naj bi pokazala 

kam rastejo naše kosti 

in kje se bodo ustavile«