Eka Kurniawan je indonezijski pisatelj, ki se je v zadnjih letih zasidral v založniške programe anglosaških založb. Za roman Man Tiger je bil nominiran za Man Booker nagrado. V slovenščino je preveden roman Pogubna lepota. Ker jugovzhodna Azija še nima nobelovca, se zdi, kot da globalna literarna mašinerija ne tako potihoma forsira novega protežiranca. Da je stvar resna, priča uvrščanje Kurniawana v čakalno vrsto za vstop v kanon. Po mnenju kritikov naj bi namreč nasledil Pramoedyaja Ananta Toerja, klasika indonezijske literature. Glavna literarnozgodovinska oznaka njegovih del, predvsem romanov, je magični realizem. Sopomenka za Gabriela Garcio Marqueza, ki se zdaj seli v Azijo. Za trenutek zaprite oči in ločite dela sintagme: magični in realizem, kot da bi bili realnost izven zahodne hemisfere in sploh njena percepcija magični. 

Zbirka kratkih zgodb Kurniawana z naslovom Kitchen Curse, izdana letos pri založbi Verso, v bralčevo prepono zagotovo prinaša napetost, sploh zato, ker je neizogibno opremljen z zahodnjaškim imaginarijem in kulturološko prtljago. “Magičnost” v zgodbah kuhinjskega prekletstva pripišimo ironični subverziji eksistencialnih pozicij, ki presenetljivo niso umeščene v jasno izrisano zgodovinsko, politično in kulturološko sredino. Kurniawanovo pisanje kljub tradiciji indonezijskega ustnega pripovedništva individualne pripovedi ne podreja kolektivnemu v smislu podrejanja individualnega identitetnemu izrazu skupine.  Preplet med magičnim, zgodovinskim, tradicijo, modernostjo in postmodernim subjektom pisec drži v medsebojni napetosti, ki je bralcu nemalokrat servirana ironično. Zgodbe kuhinjskega prekletstva pred bralca razgrnejo edinstveno pisavo, ki izzove uležane in predvidljive recepcijske mehanizme.

Nonšalanca, s katero pisatelj ironizira pripoved, postavi bralca v lažno distanco, ki se zmanjšuje z grotesknostjo vsakodnevnega življenja, ki je bralcu tako domača. Zgodbe so kratke, napisane v razredčenem stilu, z malo estetskimi figurami in v transparentnem jeziku, ki s svojo čudaško običajnostjo spomni na vinjete Daniila Harmsa. Le da Eka v zgodbah ohranja večjo narativno strukturiranost. Morda lahko Harmsovo kruto parodijo romana Zločin in kazen v zgodbi Starka razglasimo za ruski magični realizem? 

Časovno-prostorske koordinate odvijanja zgodb so redko jasno naznačene, tako da milje bralec prepoznava prek historičnih in kulturoloških ključnih besed. Zgodbe tako dobivajo avtonomnost, s čimer mislim neodvisnost od pričakovanih regionalnih tem in motivov, čeprav je indonezijska zgodovina seveda neizogiben navdih. Liki zgodb so sprožilci fabule, a Kurniawan se ne ustavlja predolgo pri njihovem psihološko-socialnem profiliranju. 

V zgodbi Gnili smrad meščani nemoteno živijo in delajo kljub temu, da so po ulicah njihovega mesta razmetana trupla. Nekaj let kasneje smrad trupel komunistov zamenja smrad kriminalcev, a mesto, potopljeno v vonj nostalgije, nadaljuje z vsakodnevnimi opravili. Groteskna okrutnost je podana na šokantno umirjen in sprijaznjen način, kar pri bralcu sproži misel na otopelost sodobne medijske živali, ki je v zgodbi do skrajnosti karikirana. Smrt je dejstvo zgodovine, treba se je navaditi živeti z njo. Smrt je pogosta tema Kurniawanovega pisanja. V romanu Pogubna lepota bordelska madam po enaindvajsetih letih vstane iz groba in pusti smrt za seboj. V zgodbi Easing into a Long Sleep motiv umiranja očeta sproži preizpraševanje odnosa tradicije in sodobnosti.

Skatološki humor prvih dveh zgodb zbirke služi pisatelju, da nagovori univerzalni temi kolektivnega in individualnega, predvsem v prvi zgodbi, v kateri stene stranišča služijo grafitarski politični komunikaciji med sralci. Političnost je osnovna potreba, a bo zmeraj spreminjala formo prakse. Pod zadnji, protioblastni grafit se začnejo množično podpisovati tisti, ki jih tišči. V drugi zgodbi lastnica salona v nameri, da bi ulovila predrzneže, ki lulajo okoli njenega salona, odkrije radosti zadrževanja urina. Epifanija užitka sproži fantomsko soužitkarjenje voajerskih nočnih scalcev.

Živali v zgodbah Eka Kurniawana igrajo pomembno vlogo. Svet Kurniawanovih zgodb je poln vrstnih hibridov, antropomorfizma, izumrlih stvorov in demonov v telesu podlasic. Slednji so dejavni v zgodbi Night Watchman. Bajangi so demoni, ki privzemajo podobo podlasic in nosečnicam kradejo otroke. Dramaturško je zbirka Kitchen Curse velikokrat stopnjevita, celo evolutivna; v zgodbi Caronang se to polmitsko bitje z Jave zlagoma transformira v “skoraj-človeka”. V morbidnem finalu karonang ustreli dojenčka družine, pri kateri živi kot hišni ljubljenček. Zadnji stadij preobrazbe je rokovanje z orožjem. Krivdo za smrt prevzame oče, saj bi sodniku stežka dokazal, da je morilec magično bitje. Magično bitje konča v mesoreznici, predelano v meso za kebab. Kot se spodobi za basen, se zgodba zaključi z naukom, da je predelava v kebab nujna, saj bi sicer karonang lahko postal še pametnejši. Zgodba Making an Elephant Happy je groteskna, morbidna parabola o spontanem prepričanju ljudi, da prinašajo srečo v živalsko kraljestvo. Ta zmota je prikazana skozi naivno dobroto otrok, ki na vroč dan razkosajo slona, da bi ga lažje stlačili v hladilnik.

Kurniawan ne diskriminira, ko gre za protagoniste njegovih zgodb. Vse plasti bivanja imajo besedo v kozmološki optiki, ki pa je v pisanju Eka Kurniawana pričakovano ironizirana in “prizemljena”. Tako tudi kamen postane glavni lik ene od zgodb. “Moč” materije, da postane gibalo naracije, si je v naših prostorih v romanu Pobuna materije zamislil Alija Isaković. Materialno se upre eko-ponorelemu človeku, a kozmološka bivanjska vzajemnost človeka in materijo neukinljivo zavezuje. Isakovićev roman ima izrazito ironično noto, a hkrati odkrito etično sugestijo. Kurniawan je kljub ciničnemu humorju in skoraj infantilni naraciji podobno sugestiven, predvsem s tragikomičnim uspešnim maščevanjem v zaključku, ki nikoli zares ni bilo v moči glavnega lika, kamna.

Ali je Eka Kurniawan novi klasik, bodoči nobelovec ali zgolj nova draž globalne literarne javnosti, karkoli slednje pomeni, ne vem. Zgodbe, zbrane v zbirki Kitchen Curse, je napisal talentiran pisec, ki obvlada izraznost v kratki formi.  Ukvarjanje z literarnozgodovinskimi kategorijami in s polnjenjem kanona prepustimo posvečenim, na nas je, da beremo zanimivo in izzivalno literaturo ter jo priporočimo poslušalcem Radia Študent.