Slovenska fantazijska in znanstvenofantastična literatura že dolgo izgubljeno blodi po temnicah. Kot je lahko opazil obiskovalec konvencije znanstveno-fantastičnih in fantazijskih žanrov Na meji nevidnega, je bila žanrska literatura bolj stvar obronkov. Stojnica Mladinske knjige je bila sicer polna tovrstne literature, vendar predvsem del v tujih jezikih in njihovih prevodov. Avtohtono žanrsko literaturo pa bomo iskali zastonj. Tudi založniške prakse niso lokalcem nič kaj prijazne, pri večjih založbah pa je skoraj nemogoče dobiti priložnost za objave.

Nadobudni slovenski pisci se morajo posledično zatekati v samozaložništvo. S pomanjkanjem sredstev za izdajo in še posebno zaradi manka priložnosti za oglaševanje je ne glede na kvaliteto zelo otežkočen prodor na knjižno sceno, kaj šele v izložbe knjigarn. Avtorji fantastike so tako v želji po uveljavljanju prisiljeni v porivanje kamna po klancu navzgor. Spričo popularnosti naslovov, kot so Gospodar prstanov, Somrak in Pesem ledu in ognja, bi težko rekli, da Slovenci nimamo zanimanja za žanrsko literaturo. Specifični razlogi so lahko mnogoteri; nepoznavanje naše scene, nevidnost delujočih avtorjev in pomanjkanje interesa zanje spričo povodnje tujih avtorjev.

Proti toku na lastno pest plavajo zagnani posamezniki, ki se trudijo za uveljavitev fantastike pri nas. Primer sta pred kratkim odprta spletni portal Znanstvena fantastika in revija za spekulativno fikcijo Supernova. Na prvem objavljajo članke in zgodbe s področja žanrskega ustvarjanja, Supernova pa je edina slovenska revija, v kateri lahko domači avtorji objavljajo svoje fantazijske zgodbe, znanstvene fikcije in nadnaravni horror. Slednjo ureja avtor večih romanov s področja fantastike Bojan Ekselenski. Njegovo najnovejše delo Magijska gimnazija Lubliana pa je predmet tokratne recenzije.

Roman lahko uvrstimo v družino fikcije za mlade odrasle. Torej nismo priča trdi fantaziji, niti totalno resni pripovedi. Vendar to ne pomeni, da gre za pofl literaturo, v resnici je vse prej kot to. Nastavke fabule lahko označimo kot privzetje konceptov, poznanih iz Harryja Potterja. Nadarjeni pubertetnik, ki vstopi v sleherniku nepoznan skrit svet čarovnij, kjer se na neki šolski instituciji izobražuje in izkazuje enigmatične talente, ki ga potegnejo v širše mahinacije tega sveta.

Knjiga si naredi nekoliko slabo uslugo, saj izbira naslovne slike in ime romana prej namigujejo na pogrošno literaturo tega žanra ala Vampirska akademija in prej omenjeni Harry Potter. V nasprotju s svojo zunanjostjo se Magijska akademija Lubiana prej postavlja ob bok bolj rigoroznim knjigam Earthsea letos preminule pisateljice Ursule K. Le Guin, ki je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pisala o intrigah na čarovniških šolah. Po drugi strani pa je takšno postopanje lahko razumljivo, saj po fantazijskem žanru praviloma pogosteje posegajo mlajše generacije. Bildungsromani o magičnih najstnikih so dokaj pogosti. Če želi pisatelj slediti tej uhojeni poti, se mora z nekim zasukom vzdigniti nad posnemovalce J.K. Rowling. Ekselenski to naredi z metodično natančnostjo pri izgradnji svoje zgodbe. Pomembna razlika med njima je v njegovem veliko bolj dodelanem in poglobljenem svetu.

Zgodba se dogaja tako v naši resničnosti kot vzporednem vesolju, imenovanem Adamija. Tam prebivajo magi, ki živijo v alternativni verziji zemeljske zgodovine, ki pa se vrti okoli raznovrstnih čarobnih praks. Med svetovoma ljudje načeloma ne potujejo, vendar lahko nekateri za magijo predispozirani tostranski ljudje prestopijo ločnico med njima. To storijo v najstniških letih, ko izvedejo poseben obred in dobijo priložnost za obiskovanje magične šole. Tam so poučeni o načinu življenja magov in uporabi magije. Med njimi je tudi najstnik Peter Lomnik, ki je eden izmed tistih posebnih, zaradi česar se lahko vpiše na magijsko gimnazijo Lubliano. Tako odpotuje v alternativno verzijo Ljubljane, kjer pa seveda ne bo šlo vse gladko. Odkrije, da je sam še celo za magijski svet nekaj posebnega, kar ga pahne v množico političnih spletk.

V alternativni resničnosti se je zgodovina odvijala drugače. Razlog tiči v tamkajšnji prisotnosti magije. Avtor svojo logiko magičnosti izdela na ravni, ki v tem žanru ni prav pogosta. Mehanika vzroka in posledice, ki vlada v zgodbi, temelji na podrobni študiji zahodne okultne in mistične tradicije. Kabala, teologija in mitologija niso samo sposojeni ali iz trte izviti. Na vprašanja o razlagi pojavov Ekselenski ne odgovori s sicer prevečkratnim motom tovrstnih knjig: "It's Magic. I Ain't Gotta Explain Shit." Teorija, ki mestoma postane prenasičena, uspe sestaviti pripoved, v kateri je mogoča globoka zatopljenost. Enako naredi tudi z zgodovinsko zaslombo zgodbe. S skoraj učbeniškim navajanjem izmišljenih dogodkov iz preteklosti in popisom sestave družbe kaže na dobro poznavanje zgodovine od antike naprej.

Vzporedni svet se od našega razlikuje v političnih okoliščinah, ki so preprečile propad Rimskega cesarstva, ki še vedno obstaja v moderni dobi in v katerem se dogajajo vse običajne spletke za oblast, le da sta tu katoliška in magijska frakcija. Spotoma naslavlja tudi vprašanja, ki tarejo vsako družbo, loti se statusnih, ekonomskih, spolnih in verskih neenakosti. Dodelanost je pohvale vredna, vendar ponekod zaide v gostobesednost, iz katere se težko izmota.

Dolgovezne razlage, sicer dobrodošle za slikanje ozadja zgodbe, morajo paziti, da same ne pridejo preveč v ospredje. Del informacij je priročno preseljenih v dodatek na koncu knjige. Vendar se zdi, da avtor tega ni storil v dovoljšnji meri. Tolkien Silmarilliona z razlogom ni stlačil v Gospodarja prstanov. V izogib zastranjevanju in zmedi se je potrebno držati ravnovesja med razlago in tempom pripovedi. Ekselenski tukaj ni preveč dobro uspel, ampak ko po prvi tretjini knjige opravi z ekspozicijo, se v nadaljnjem zgodba razživi. Širina pripovedi in izdolbenost likov postavijo lep zgled za slovensko fantastiko in pokažejo, da je ta pri nas zapostavljena po krivici. Z večjo pozornostjo v medijih pa je to možno sčasoma odpraviti. Zato dajemo zgled.