Drage poslušalke, dobrodošle v najfinejši restavraciji Radia Študent. Vabljene, da primaknete stol in prisedete k južini. Danes z drugo Malo ignorirano knjižico nadaljujemo trihodni meni treh kompilacij poezije, ki sta jih lani in letos v okviru literarnega festivala Ignor izdali društvi NUZ Ignor in Literarno društvo IA. Vsaka knjiga predstavlja tri avtorje, na današnjem jedilniku pa se je znašla tista, ki združuje pisanje organskega Sergeja Harlamova, pretočnega Karla Hmeljaka in v naravo zavite Urške Kramberger. Za glavno jed si vzemimo poezijo Harlamova, pisanje Kramberger in Hmeljaka pa prihranimo za sladico. Šêf tak potek kosila predlaga, ker se mu zdi Harlamova poezija izmed treh poetik še najbolj sveža in najprivlačnejša – tako na ravni forme kot na ravni vsebine.

Harlamov v svojih Heli(((o)))gramih osvežuje že dolgo standardiziran in v osnovi torej neposeben prosti verz. To počne z izigravanjem njegove temeljne lastnosti, enjambementa ali – po domače – verznega oziroma miselnega prestopa. Verzni prestop je pojav, ko se stavek ne zaključi na koncu verza, ampak sega v naslednjega. Po Bjelčevićevi teoriji prostega verza, za katero je črpal navdih pri poljskih kolegih, je specifika verznega prestopa v tako imenovanem sintagmatskem prostem verzu to, da ne reže vedno v naravne pregibe stavkov, temveč včasih v njihovo sredino. Rezultat tega so izolirani delci stavka, ki dobijo status sintagme, se sintagmatizirajo, kot proces imenuje poljska raziskovalka Dorota Urbanska.

Pri sintagmatizaciji je za pomensko in formalno plat pesmi zanimivo dejstvo, da se lahko konci umetno nastalih sintagem vežejo nazaj ali naprej in s tem ustvarjajo polja večpomenskosti. Naj vam za primer preberemo odlomek pesmi Oh Ford!

izbiraš

obkrožiš

za

padeš

v drugo

en

o um je

le en izbor

večkrat na dan

od inkubatorja in na veke vekov

Za se lahko bere kot predmet povedka obkrožiš, torej »obkrožiš za«, ali pa se povezuje s sintagmatiziranim padeš, v smislu »za-padeš«, ki lahko stoji tudi samostojno. S tega vidika je še bolj zanimiva zadnja kitica, ki se zaradi tega pojava lahko bere kot »padeš v enoumje / le en izbor večkrat na dan« ali »en / o um je / le en izbor / večkrat na dan«.

Za kvalitetno branje in interpretacijo mora bralec različne možnosti branja kombinirati, kar branje dela dinamično. Harlamovo pisanje v kompilaciji tako zaznamujejo organske pesmi, ki se morajo, da oživijo, pogosto brati naprej, nazaj, počez in preskakovaje med vrsticami. In to je tisto, s čimer Harlamov osveži prosti verz in naredi branje ponovno zanimivo – že s samo formo, ki v sebi za nameček nosi še kup aktualnih pomenov, odvisnih od načina branja. Kljub vsemu je to tiste vrste zadeva, ki jo je težko slišati in jo boste morali, da bi dobili pravi vtis, najbrž prebrati. Na degustacijo prebranega odlomka ste vabljeni na našo spletno stran.

Ta obljubljena aktualna vsebina njegovih pesmih opusti jasno prepoznaven lirski subjekt, ki izpoveduje osebne stiske, in brezosebno ter s simboli stopa proti modernemu potrošništvu, kapitalizmu, identiteti individuuma v sodobni družbi in nenazadnje proti novi tehnologiji, kot so to v časih davno minulih počeli že nepozabni avantgardni futuristi, konstruktivisti in drugi. Pesmi se moralizmu izognejo s pakiranjem svojih sporočil v mrežo sicer relativno prepoznavnih simbolov, tako da jih včasih bolj kot izrečejo sugerirajo. Pripomore tudi zgoraj obelodanjena forma, ki že sama po sebi spodbuja polivalentnost. Dober primer za to je pesem Nevada, 19. julij 1957, ki sporočilo predaja z mrežo simbolov. Prisluhnite.

en sam sunek

ki zasenči sonce

bodočnost čudovita

kot blisk atomske bombe

Pesem se ironično izreka o prihodnosti. Zelo pomemben je tudi naslov, ki direktno naslavlja ameriške eksperimente z atomskimi bombami. Po interpretaciji naših masterchéfov pesem govori o človeško stvarjenem sunku, ki zasenči naravo – sonce. Beseda teče seveda o atomski bombi, s katero si je človek prvič v zgodovini pridobil moč, da v nekaj kratkih urah za par stoletij zradira večino življenja. Zadnja dva verza, »bodočnost čudovita / kot blisk atomske bombe«, pri katerih je prav tako prisotna zgoraj omenjena sintagmatizacija, je mogoče razumeti na dva načina. Pozitivno ali negativno, ironično ali resno – odvisno od posameznikovega dojemanja človeštva

Kot smo vam obljubili na začetku naše torkove južine, smo za konec kompilacije prihranili še eno avtorico in avtorja. Babice predlagajo, da se ju lotimo, kot stojijo hiše v Trstu, zato začenjamo s Karlom Hmeljakom. Hmeljak je prispeval eno 15 strani dolgo pesem z naslovom Zategadalj, ki v toku zavesti tematizira, kot razumemo, identitetno krizo. Koncept smo lahko brali že leta 2019 v pesmi-zbirki Nine Dragičević, Ljubav reče greva, ki pa je za razliko od Zategadalj veliko bolj kohezivna, čeprav je ravno tako napisana v stilu toka zavesti. Zategadalj namreč v šalamunovskem duhu zelo redko nudi pojasnilo za povezavo med svojimi besedami, zaradi česar je branje dolge pesmi-zbirke na trenutke lahko izziv. Prisluhnimo.

Zadržanost novo

vzpostavljene

dvoumnosti,

njene izgube,

vrne se:

»Koper je ohrovt«

Zadnji na meniju sta Urška Kramberger in njena Spominska pega in samica. Kramberger se še najbolj približa simbolistični poetiki, ki je prežeta z naravo. Z vzpostavitvijo mreže simbolov, tudi lajtmotivnih, ji uspe ustvariti polje interpretacij, ki po simbolističnem nauku dopušča odkrivanje globljih osebnih resnic, kar pomeni, da Spominska pega in samica ostaja na nivoju raziskovanja posameznikove notranjosti. Podobno tudi Hmeljak s svojim Zategadalj ostaja na papirju, v mistiki besed in povezav med njimi, medtem ko Harlamov svet nagovarja bolj odprto. Umaknitev jasnega lirskega subjekta skupaj s prepoznavnimi simboli in naslovi, ki podajajo kontekst, nam omogoča, da njegovo poezijo, ki je formalno sicer inovativna in zahtevna, lažje produktivno povežemo s svetom in s svojo izkušnjo.

Kosilo je kuhal šéf Lenart.