Govorimo iz svojega – morda malce zanesenjaškega – vidika, ko pravimo, da v umetnosti iščemo nekakšen uvid, nekaj neopisljivega, kar nas bo premaknilo. Če hočemo poenostaviti, želimo si, da bi umetnost z nami komunicirala, če že ne, da bi nas angažirala. Kaj pa estetika, bi se oglasila kakšna poslušalka – prav tako zanesenjaška, zagotovo bolj prefinjena. Brez skrbi: danes se ne bomo ukvarjale s tako perečimi vprašanji.

Knjiga, ki smo jo tokrat vzele v roke, pač nima veliko opravka ne z estetiko, ne z angažiranostjo, zato bomo poskusile biti karseda prizemljene in ne vrtati v globine svojih duš. Diptih Colombe Schneck – dve noveli v eni knjigi, izšli preteklo pomlad pri No! Press v prevodu Eve Mahkovic – nam pač ne ponudi ničesar, kar bi seglo onkraj že prebranega, že tisočkrat prežvečenega. Čeprav platnice knjige obljubljajo duhovitost pisateljičinega izraza in prodornost, primerljivo s Simone de Beauvoir [simón dbovwár], nam hitro postane jasno, da bomo brale o dolgočasnih življenjih dolgočasnih buržujk, kot nam sicer napove že avtorica sama. To njeno razkritje pa ni nič kaj šokantno in nič kaj prodorno. Daleč od tega, da bi bilo posebej duhovito. 

Schneck, novinarka, režiserka in pisateljica, prihaja iz bogate pariške družine. Čeprav jo lahko glede na vse prebrano smatramo za prototip bogate meščanke, je na nedavnem obisku Slovenije povedala, da se distancira od francoske liberalne buržoazije, ki se svojega porekla sramuje. Pravi, da sama rada piše točno o tem, česar se sramuje. In zato se ji zdi pomembno pisati o navadah svojega družbenega razreda.  Razburljivo … v kolikor ne bi še vedno vsepovsod spremljale predvsem meščanskih življenj. 

V Diptihu lahko preberemo dve besedili, opredeljeni kot noveli. Sicer sta formalno precej razbiti in ne ustrezata povsem določenim ključnim zakonitostim novele, zato se bomo same tej opredelitvi ognile. Prvo besedilo se imenuje Mali buržujki, v njej pa Schneck piše o svoji pokojni prijateljici iz otroštva. Pri tem opisuje njuni življenji od otroštva naprej, kar ne sledi siceršnji zgoščenosti dogajanja, ki pritiče noveli. 

Zares nas pri besedilih ne zmoti nekoliko vprašljiva slogovna opredelitev, pač pa to, da v avtoričinem pisanju ni zaznati nikakršne sledi tega, s čimer naj bi se samodeklarativno odlikovala. V besedilih ne zaznamo nikakršnega posebnega sramu, niti prodorne avtosocioanalize, ki jo med drugim v besedilu Mali buržujki obljublja z likinjo raziskovalke, pronicljive sociologinje. Ta obstaja v nekakšnih vicah med meta- in diegetsko ravnjo pripovedi. Takole jo opiše avtorica:
Feministka je, v Vincennesu je študirala sociologijo in je delavskega porekla. Z njo želi Schneck menda vzpostaviti zunanji pogled, ki bi komentiral svetove malih buržujk, naslovnih junakinj besedila. Vendar pa na koncu ugotovimo samo, kar pove avtorica že na samem začetku: čeprav sta obe privilegirani, sta si junakinji različni in tudi prihajata iz različnih okolij. Kaj čisto točno naj bi to pomenilo, ostane nejasno.

Na podobno nejasnost trčimo ob branju druge zgodbe, Milina kravla, kjer avtorica vzdihuje za nekim moškim, s katerim je hodila nekaj mesecev, ko sta že oba krepko zakorakala v srednja leta. Naposled jo on zapusti, ker da sta si preveč različna – sicer sta oba buržuja, živita čisto blizu pariških Luksemburških vrtov, ampak on pač kupuje pohištvo na bolšjaku in ne verjame v lastnino. On pač ni tak kot drugi moški! Žal pa avtorica pove še več – in hkrati še vedno nič – o teh razlikah: medtem ko protagonistka-avtorica rada hodi ven, njen izbranec tega ne prenese. Reče ji, naj opazuje, kaj se na teh srečanjih v resnici dogaja. Poslušaj, kako vsak govori samo o sebi, vsak se zanima le zase. In tako dalje, saj si poslušalka lahko preostanek njegovih besed zamisli brez posebnega truda. Tako površinsko je vse skupaj, neproblematizirano in navrženo, prikaz tipičnega boemskega salonskega levičarja, ki spominja na prototip romantičnega trpečega umetnika v najboljšem in na naravnost toksičnega mansplainerja v najslabšem primeru. Niste same, tudi na drugi strani etra se nam v grlu dviguje od boleče klišejskosti. 

Ker Schneck tako rada omenja velika imena francoske avtobiografske proze, namenimo nekaj besed še primerjavi s temi avtoricami. V mislih imamo Annie Ernaux, Didierja Eribona, Édouarda Louisa in podobna imena razredno zavestne avtobiografske pisave. Prva skupna točka omenjenih avtoric je razredna zavest, ki se pogosto zrcali v pronicljivi avtosocioanalizi. Če pa Schneck namiguje na to, da je avtosocioanalitična, pa v svoji prodorni analizi ne pride dosti dlje od jebiga, privilegirana sem, ampak se tega zavedam – in to je dovolj. 

Tematsko se prebrano – natančneje, besedilo Milina kravla – menda najbolj približa Goli strasti Annie Ernaux. Slednje besedilo je eno šibkejših del francoske nobelovke, ki je s svojim pisanjem sicer ključno prispevala k ponovnemu premisleku razrednih dinamik francoske družbe. V Goli strasti Ernaux piše o nekem ljubimcu, ki jo čisto obsede; celotno besedilo se ukvarja z njeno izkušnjo te obsesije, v katero je zapadla kljub svojima feminizmu in prodornosti, ker jebiga, strast je pač strast. A tudi to ne ostane zgolj pri jebiga, pač pa ponuja vpogled v psihologijo tovrstnega stanja in v različne dinamike francoske družbe. Schneck pa, kot rečeno, ostaja na površju.

Prav – Schneck je pač malomeščanska avtorica, ki po literarni snovi pač ni zanimiva. Z nami ne komunicira ničesar, kar bi se nam zdelo pomembno. A problem seže dlje: tudi ko je govora o slogu in jeziku, torej o bolj estetskih literarnih prvinah, nas avtorica na nikakršen način ne premakne. Slog je enoličen; avtorica ne premore pretirane jezikovne plastičnosti. O dejstvih piše precej neposredno, skoraj telegrafsko, tudi ko gre za boleče trenutke, denimo za smrt svoje prijateljice ali za smrt svojega očeta. To bi lahko delovalo pretresljivo, če ne bi bili ti dogodki anticipirani. Lahko bi se nam kot pretresljivi izkazali retrospektivno, če bi avtorica ponudila kakršnokoli globljo analizo. Kot rečeno, pa avtorica ostane pri mimobežnemu navajanju dejstev, in tako slogovno kot vsebinsko ne ponudi nikakršnega presežka.

Zdi se, da je založba No! Press nasploh naklonjena narativom premožnih žensk, ki pišejo o sebi: med tremi prevodnimi knjigami te mlade založbe omenimo še Love me tender Constance Debré. Knjiga, ki je pri založbi izšla lani, je pisana podobno odsekano, avtorica pa v njej tematizira svoje razkritje in svoj prostovoljen pobeg stran od privilegiranega življenja. Pri tem Debré ponuja, če že ne drugega, vpogled v patriarhalno nasilje in homofobijo francoske družbe. A še vedno ostaja predvsem pri individualizmu, ki ga še toliko bolj lahko očitamo Schneck. S tem da nam Schneck – kljub temu, da je sama prepričana v nasprotno – razkriva zgolj tisto, po čemer tako hlepi v Milini kravla – prijetno, malo dolgočasno življenje. Brez zapletov. 

Nepremaknjena, nepretresena, povsem hladna ostaja Nastja.