Mario Vargas Llosa je perujski ženskar z desničarskimi političnimi ambicijami, ki je pred tremi leti dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ob tej priliki smo bili slovenski bralci pocrkljani s prevodom njegove erotične igrice, skrite v romanu z naslovom Zapiski don Rigoberta.

Najprej torej ženskar. Na tem mestu je treba takoj umiriti dezinformacije, da se je devetnajstleten poročil s svojo desetletje starejšo teto. Tako se je gospe samo reklo. V resnici je bila svakinja njegovega strica po materi. Starost pa mu je očitno godila: podobna ljubezen do zrele dame je gonilo zapleta v romanu Zapiski don Rigoberta. Srednješolec zapelje novo ženo svojega očeta, ta ju zaloti in gospo odslovi. Potem se začne hrepenenje vseh po vsakem - ljubezen je sicer velika, ponos pa hudo nepremostljiv.

Sanjarije in strast se zato kanalizirajo v pisanje in risanje. Don Rigoberto preživlja noči za svojimi zapiski, spomini, izrezki in eseji. Njegov sin študira risbe Egona Schieleja in v njih išče mačeho. Gospe pripada glavna vloga tako v zrelem kot v prebujajočem se moškem eroticizmu, od aktivnejših vlog pa ji avtor namenja omedlevanje.

Llosove seksi besede so na skrivaj leglo konservativizma. Seksualnost je tradicionalno hierarhizirana. Želenost in željnost sta pri ženski eno in isto, ko dama zasluti občudovanje, je edina njena želja predati se, tako intelektualno kot fizično. Zgodbo ljubezenskega trikotnika prebadajo Rigobertova razmišljanja o različnih svetovnonazorskih temah. Kljub temu roman ostaja predvsem erotično konotiran, za razliko od vrste političnih pisanj, v katerih se Llosa loteva nezrelih družbenih struktur Latinske Amerike, centrov politične moči in njihovih vzvodov ter korupcije in tiranske represije. Roman je bil v izvirniku izdan leta 1997, v tem času se je Llosa udinjal tudi v politiki, postajal vedno bolj desen in kandidiral celo za predsednika Peruja. Ni bil uspešen.

Nobelova je bila verjetno kar fina kompenzacija političnega fiaska. Prišla je ob nenavadnem času – Llosa je sicer kontinuirano objavljal, vendar so bili časi navdušenja nad njegovo literaturo nekaj desetletij nazaj imenitnejši od zdajšnjih, bil je namreč eno trade mark imen južnoameriškega booma, torej tistih piscev pred Bolañom. V slovenščini nismo slabo založeni s prevodi Llosovih del, vsekakor pa je prevod don Rigobertovih zapiskov med uspešnejšimi. Miro Bajt ohrani nasilen baročno sladak naboj Llosovih besed, branje je skrajno intenzivno in pogosto že na meji prijetnega.

Besede tečejo v tankočutni sinhronizaciji z vsebino. Stilna razcepljenost je prisotna, vendar popolnoma podrejena ljubezni. Njeni stavki so zelo značilni in za današnji svet popolnoma neuporabni, kot so pomeni, ki jih nosijo, čudaški predmet nečesa gentlemanskega, kar sodi le še v arhive. Esejistični ekskurzi in Rigobertova pojmovna razglabljanja zato kljub popolnoma nepovezanim temam predihavajo roman, da ostane na pravi meji komičnosti, nabuhlosti in naelektrenosti. Prevodu Llosovega romana Vragolije porednega dekleta na primer ne uspe skoraj nič od naštetega.

Struktura romana je z ozirom na slog precej preprosta - z nekaj pogledi v njihovo preteklost bralec spremlja pot pobotanja družine, v kateri namesto povsem dolgočasne osebnostne rasti vpletenih avtor za stopničke narativne gradacije uporablja poltene prizore. Užaljenost in egotrip sta v tem romanu premagana, morda je to eden izmed avtorjevih načinov predelave osebnih dogodkov, ki jih na takšen ali drugačen način vključuje v svoje zgodbe. Na spremljajočem dogodku filmske premiere je leta 1976 Llosa mahnil sicer svojega dobrega prijatelja Garcio Marqueza, domnevno zaradi zakonskega svetovanja Marqueza Llosovi ženi. Ta je potrebovala tolažbo, ker je naš fant sledil postavni švedski stevardesi v Stockholm, no, kot priča dokumentirano črno Marquezovo oko, si je kasneje premislil ...