Danes predstavljena knjiga je na recenzentskem lagerju že nekaj časa, tudi izdana je bila že prejšnje leto, vendar se nam je zdelo, da bi bilo z njeno predstavitvijo smiselno počakati na prve dni maja, na prve res sončne in tople dni, ko temperatura zemlje zraste nad deset stopinj in ko je vrtnar ali njivičar, njivski car, študentski, upokojenski, ali kateri koli drug, že do komolcev umazan od zemlje. V to rije kot Vorančevi Dihurji v požiralnik in že kar tradicionalno obdeluje zemljo; ne toliko, da jo obdeluje na tradicionalen način, temveč da je v njem nekaj, kar ga pač sili, da si umaže roke – vsaj tako se dozdeva temu prej omenjenemu vrtičkarju 21. stoletja. Na drugi strani pa plejada gruntarjev že orje in gnoji in seje tretirana semena – pa ne da bi bili apriori proti, tako pač je – in se bori za državne subvencije, kot vsak kmet tega ali onega časa, tega ali onega geografskega prostora, pa je še zmeraj odvisen predvsem od vremena, od hudournikov, od deleža sončnih dni, od dežja, torej od »narave« – da končno že vstopimo v to binarno dvojico, ki nam v debatah o kmetovanju vedno visi nad glavo.

Masanobu Fukuoka, japonski uteleševalec permakulturnih praks, ki so s tovrstnim imenom pravzaprav pričele obstajati šele na Zahodu v sedemdesetih, je svoj način kmetovanja naslonil na preučevanje tradicionalnega japonskega obdelovanja zemlje iz sredine in pričetka drugega milenija, ko na Japonskem še ni prišlo do tehnik oranja in, kot temu reče sam, nasilnega rezanja zemlje. Knjigo Revolucija ene slamice je zasnoval na pridelovanju riža in žita, na njunem medsebojnem oplajanju, vir vsega pa je pravzaprav čim manjše vpletanje v samo rast, obenem pa poraba vseh odvečnih delov, denimo slame prvega žita za pomoč pri rasti drugega. Formula uspešne pridelave riža in žita, ki je na 300 straneh predstavljena, razložena in razširjena preko zenovskih dvogovorov (denimo »Ni vzhoda in ni zahoda.« ali »V naravi sta življenje in smrt, in narava se veseli. V človeški družbi sta življenje in smrt, in človek se žalosti.«), nadalje preko empirične konfrontacije z 'znanstvenim' načinom obdelave tal ter anekdotami, ki so Fukuoko pripeljale do vednosti, je v zadnji instanci zahodnega uma jasna.

Ko oktobra še rase riž, vmes zaseješ deteljo, malo kasneje še pšenico. Ko čez teden ali dva požanješ riž, pohodiš pšenico, da postane močnejša, riževo slamo pa posuješ po pšenici. Tu pride še kurji gnoj in naslednje leto maja požanješ pšenico, ob tem pohodiš riž in pšenično slamo zopet posuješ po rižu. In z malenkostno pomočjo vode tako do jeseni. Za razliko od Fukuoke, ki preprosto formulo razlaga z različnimi zenbudističnimi koani, kjer je vse eno, kjer je človek del celote in zaradi tega nima veliko možnosti pri spreminjanju narave kot zgolj tako, da se ji prilagodi, pa denimo avstralski začetnik permakulture in tako imenovani 'oče permakulture' Bill Mollison na Zahodu to shematično zapiše v petih alinejah, je direkten, jasen, nemara racionalen, obenem pa izpusti vsakršen diskurz drugačnega tipa, ki se v knjigi Fukuoke z vsako stranjo množijo in prelivajo skoraj do onemoglosti.

Do sedaj izpovedane kvalitete knjige so zgolj delček širše celote, prepleta raznolikih diskurzov, ki so oblikovali Fukuokovo kmetovalsko prakso, kjer se svojevrstnim in neintuitivnim povezavam um centralne Evrope le stežka prilagaja. Če bi bilo mogoče izvleči določen lajtmotiv, določeno glavno misel – ki pa v Fukuokovem tekstu deluje kot del celote, saj namreč vzpostavljena misel, četudi za nekatere nesprejemljiva, ustvarja obliko in jo zašije v gosto tkanino – je to nemara ravno ta, da obdelovanje ne zahteva dela oziroma ga zahteva minimalno. In ravno tu je določen kleč, saj zahteva po nedelovanju še ne pomeni zahteve po neosmišljenosti nedelovanja. Fukuoka to ponazori z anekdoto, ko je od očeta podedoval ogromen sadovnjak in se je odločil, da se z njim preprosto ne bo ukvarjal – s tem pa je udejanjil prej zamišljeno 'nedelovanje'. V nekaj letih je več kot devetdeset odstotkov dreves umrlo, preko še več neuspešnih preizkusov in uspešnih naključij pa je prišel do določenega tipa naravnega kmetijstva, znotraj katerega je bolj kot določene prakse uveljavil širše principe delovanja, ki so tako znotraj svetovnega kot srednjeevropskega kmetijstva našli zanesenjake, ki so jih spremenili glede na naravo, v kateri so 'primorani' biti. Osišče stremljenj pa je bolj kot delo ravno razumevanje vsakega opravljenega dela, vsakega sejanja in vsakega še tako malega posega v rastlinsko rast.

Če je torej Revolucija ene slamice poskusila v končni fazi revolucionizirati svetovno kmetijstvo, da bi bilo zmožno omejiti nastanke puščav in jih celo zmanjšati, se zdi, da ji ni uspelo, saj v današnjem času še tiste dele afriške celine, ki jih je mogoče obdelovati, tuje korporacije kupujejo in izrabljajo za lastne dobičke. Kaj ji je uspelo, pa je povsem drugačno vprašanje, se pa zdi, da je v času svojega prvotnega izida, torej leta 1975, prinesla podobno občutje, kot ga prinaša tudi v času slovenske izdaje v slovenski kontekst. Nek drugačen, samosvoj in nikakor ne preprost način spremembe določenega stanja, okitenega s težkim komatom 'tradicije', ki pa – se zdi – glede na paratekstualne kvalitete knjige, ki spominja na fino oblikovane zbrane izdaje svetovnih filozofov iz sedemdesetih let, pravzaprav cilja na neko povsem drugo polje bralcev, kot bi od knjige o kmetijstvu pričakovali.