Med drevesom in besedo
Najnovejša pesniška zbirka letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Ane Pepelnik v drevo je knjiga, ki jo preučujemo kot nočne konstelacije. S tem ne mislimo na skrito simbolno mrežo zbirke, temveč na način branja, v katerem se posamezne podobe, verzi in miselni obrati povezujejo šele s ponavljanjem, zadrževanjem pomena in drobnimi jezikovnimi popravki, ko se verz ustavi ali popravi lastno trditev. V drevo, ki je izšla lani pri LUD Šerpa, je zbirka, ki bralke vabi, da jo beremo z rahlo zmedeno zvedavostjo, ki nas počasi, skoraj neopaženo potegne v neko notranjost, v razpoko med govorom in molkom, med telesom in jezikom. Naša pozornost je na pecljih, saj zbirko zaznamuje zelo malo končnih ločil in velikih začetnic. Je poezija, ki se ne želi razložiti, poezija, ki želi ostati v zaznavi, v trenutku, preden bralska izkušnja postane enoznačno zakoličen pomen.
»drevesa ponoč
kot da vejo da zares žarijo
drevo ponoč
kot da ve da zares žari«
Že v prvih vrsticah je razvidno, da se besedilo ne odpove pomenu, temveč ga nenehno zadržuje in se mu odmika. Kot da. Kot da vejo. Kot da žarijo. Besedilo ne razglaša resnice, ampak se ji skuša približati, ne da bi jo izčrpalo. Motiv svetlobe tako denimo ni danost, temveč učinek odnosa. Nekaj sveti, ampak ne zato, ker bi bilo samo po sebi razsvetljujoče, ampak zato, ker nekdo gleda dovolj dolgo. Tu se pomen ne pojavi kot nekaj danega, temveč nastaja sproti, z zadržkom. To od bralke terja pozornost, saj vse ostaja malo v poltemi, ne da bi se povsem izrisalo v pomen.
Gibanje skozi zbirko poganja napetost med poimenovanjem in zaznavo, ki se ne razrešuje, temveč se z vsako pesmijo znova prerazporeja. Pesmi se nizajo kot stanja, kot poskusi približevanja nečemu, kar se nenehno odmika: »ker vsako drevo, tega ne morem zanikat, je vračanje v pesem«. Prav ta neizrečenost, zatiki, vprašanja in ponovitve ustvarjajo njen notranji ritem. Beremo dalje, ker kot bralke težimo k zaključku, pesmi pa nam ga vztrajno izmikajo. Vsakič, ko se zdi, da se bo misel zaprla, se odmakne. Zdi se, kot da zbirka ne vodi k zaključku, temveč k nadaljevanju, ki se odvija še dolgo potem, ko knjigo zapremo. Pesmi se vračajo k motivom gozda, dreves, dežja in telesne prisotnosti, ne kot prizori z zapletom, ampak kot kraji, kjer se govor znova začne. Ena ključnih napetosti zbirke je napetost med poimenovanjem in zaznavo. To najlepše izreče v pesmi, ki vzpostavi razliko med gozdom in drevesi: »kadarkoli sem v gozdu vem da sem v gozdu sam zato ker se ga imenuje gozd / jaz pa gledam drevo in drevo in drevo«. Tudi tu zbirka ne išče razlage, išče pa način, kako z jezikom ostati ob posamezni izkušnji. Gozd kot pojem je rezultat poimenovanja, drevo pa je tisto, kar se vztrajno vrača v pogled. Tu ni panorame, temveč poglobljena bližina, obstajajo le posamezna drevesa. Ta napetost pa ima tudi formalne posledice. Verz se pogosto razpira v dolge, tekoče stavke brez jasnega zaključka, sintaksa se lomi, misel se vrača k isti podobi, namesto da bi se zaprla v pojem. Na strani so verzi razpotegnjeni, pogosto brez ločil in velikih začetnic, kot neprekinjen tok misli, ki se preliva čez robove stavka. To vztrajanje pri posameznem pa ni zavračanje pomena, ampak je zavračanje njegove prehitre razlage, želje, da bi iz zaznave sklenili absolutni sklep.
Pozornost do posameznega se ne dogaja v miru, temveč v neprestanem gibanju misli, ki se sama sebi izmika. Dolgi, razlivajoči se pesniški tok razkriva pisanje kot proces, ki se s potekom ne razjasnjuje, temveč se vzpostavlja skozi ustavljanja, popravke in vračanja k istemu prizoru. Besedilo nenehno popravlja samo sebe, zavrača, prekine: »ampak ne v tej pesmi je zdaj drevo in jaz pod njim«. To se zgodi z neposrednim zanikanjem, premiki v besedilu in z verzi, ki se ustavijo sredi misli, kot da bi se hoteli umakniti lastni trditvi. V zbirki se pesniški subjekt pogosto umika, v ospredje pa stopi sámo pisanje kot proces zaznavanja in jezikovnih izbir. Pesmi so večinoma pisane v prvi osebi ednine, vendar ta »jaz« ni stabilna lirska subjektka, temveč glas, ki se oblikuje skozi govor.
Ponavljanje v zbirki ni zgolj estetska gesta. Deluje kot vztrajanje v izkušnji, ki se ne pusti razložiti. Dež, kapljanje in voda se v zbirki pojavljajo kot ponavljajoči se motivi, a ne kot metafora očiščenja. Voda je prej snov vztrajanja, ponavljanja, včasih tudi nelagodja, »do vratu hodim čež vodo ene obale do druge«, in prav tu se pojavi ena osrednjih tem zbirke: ponavljanje kot nuja, ne kot izbira. Tako denimo pesem »loop« ne poveličuje ponovitve kot estetskega postopka, ampak jo pokaže kot nekaj, iz česar ni izhoda. Ponavljanje se ne kopiči v spoznanje, ampak vztraja kot stanje, ki se vrača, tudi ko bi si želeli drugače.
Morda se ravno v ponovitvah pokaže, da zbirka s pisanjem ne išče razlage izkušnje, ki jo opisuje, ampak v njej vztraja, tudi ko je nelagodno ali tvegano. Govor namreč ni nevtralen in beseda ni nedolžna: »kaj je tisto kar nagiba človeka da besedo uporabi«, »beseda zadala bo bolečino«, »človeka je sram, da jo je uporabil«. Ti verzi ne govorijo le o možnosti bolečine, temveč o umeščenosti besede v konkreten odnos in situacijo. Beseda ne obstaja sama zase, temveč v razmerju do drugega, do trenutka in do lastnega omahovanja pred izrekom sebe. Jezik je torej tveganje, pisanje pa ni varno zatočišče, temveč prostor, kjer se lahko zmotimo, prizadenemo, razgalimo.
V kontekstu zbirke zaznava ni nekaj pasivnega. Zaznava je aktivno določanje mesta, v katerem se jezik sooči s svetom. Pri tem pa je pomembna tudi telesnost, ki se v pesmih pojavlja brez olepševanja. Telo pesniškega subjekta se stara, razpada in izgublja obliko: »ta obraz pred sabo ki nočem da je moj ampak je moj«. Ti verzi v našem branju ne vzbujajo žalosti, nas pa soočijo z materialnostjo bivanja. Telo v zbirki ni metafora, temveč pogoj govora, ta pogoj pa je pogosto boleč, težek in izčrpavajoč. Govor v zbirki tako ne izhaja iz distance, temveč iz napora, iz telesa, ki govori, ker drugega prostora nima. To telo ne more narediti koraka nazaj, ampak ostaja v bližini lastne izkušnje tudi takrat, ko je neudobna, nejasna ali težko izrekljiva.
V zadnjem delu zbirke se napetost med zaznavo in izrekanjem nekoliko zrahlja. Nekatere pesmi ponovno izrečejo že znane poudarke o teži, izčrpnosti in želji po odmiku, a brez jasnega premika v novo lego. Zaključek zbirke tako ne ponuja povzetka, temveč neko razgradnjo. V pesmi »finiš« so zavržena zadrževanja, ki so zbirko poganjala. V zaključku zbirke, zlasti v pesmi »gozd vs. drevesa« pa Pepelnik zavrne zadnjo možno metaforo celote, ki v tem kontekstu pomeni skupek, idejo, ki bi iz vsake posamezne izkušnje izluščila en sam smisel.
V zbirki zaokrožena celota ni dosežena: namesto gozda ostanejo drevesa, namesto smisla trenutek, namesto sklepa pa refleks po nadaljnjem pisanju. S tem se branje ne zaključi, umakne se v zaznavo, ki ne potrebuje več pojasnil. Zaključni verzi ne zaokrožijo pomena, razpustijo ga v izkušnji, v kihanju, v hipnem zelenem zablisku neba in v telesnem odzivu, ki ni več ujet v jezik. Morda je prav to najmočnejši učinek zbirke: po branju pesem ne ostane med platnicami, temveč se razleze v zaznavo, iz katere je vzniknila.
V drevo je potovala vajenka Lisa. Pospremila jo je Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj