"I only fuck the meat."

Sledeča recenzija nikakor ne izhaja iz spontanega navdušenja, ki sem ga bil deležen pri naključnem srečanju in nato branju leta 2008 izdanega trdega znanstveno-fantastičnega romana Neuropath R. Scott Bakkerja; kljub temu lahko zatrdim, da je bilo navdušenje pri branju prisotno, še posebej v prvi in zadnji fazi zgodbe – a k temu se še vrnem. Na začetku bi predvsem rad opozoril na kontekst, znotraj katerega dotični psihotriler zaseda pomembno mesto in označuje določen premik v Bakkerjevem dosedanjem literarnem in teoretskem ustvarjanju; ponoven vznik slednjega je oživil prav Neuropath.

Razlog za Bakkerjev teoretski premor je nadvse fascinanten – ne le, da se ta odlično sklada z naracijo, ki jo želimo podati na tem mestu, temveč je z njegovo pomočjo mogoče celo razbrati bistveno poanto same zgodbe v romanu. Potem ko je diplomiral iz književnosti, magistriral iz kritične teorije in uspešno opravil z obveznostmi na doktorskem študiju filozofije, se je v teoretsko življenje avtorja naselil dvom – nekaj se je zalomilo – šele v končni fazi pisanja dizertacije o fundamentalni ontologiji. V njej je sicer poleg kontinentalnih obravnaval tudi analitične avtorje, predvsem Wilfrida Sellarsa in Roberta Brandoma. Uganili ste, v enem izmed poglavij je Bakker poskušal povezati spekulativne filozofske uvide z empiričnimi uvidi s področja nevroznanosti. Kar je sledilo, je lahko bil – z njegovimi besedami – le »crash space«.

Preprosto vprašanje o naravi in delovanju človeške kognicije je pri Scottu povzročilo diametralni obrat; s predhodnim življenjem, polnim smisla – kaj je znanost (socialni konstrukt itd.) –, je bilo enkrat za vselej konec, začetni najstniški nihilizem pa je v poznejši fazi nadomestila veliko bolj zrela in radikalna drža skeptika, na katero bi bil ponosen ne le Hume, temveč potencialno celo sam Buda. Znanost od te točke dalje za Bakkerja ni nič drugega kot edini učinkoviti inštrument za naturalizacijo sveta – vprašanje se tako transformira v: kaj znanost počne (interpretacija naravnih fenomenov na podlagi kavzalnosti). Ker zanjo velja proces postopne depersonalizacije sveta in ker smo ljudje še vedno le del narave, ni težko uvideti, kako smo tudi del njenih naravnih procesov, ali drugače rečeno, do fizikalnih zakonov nimamo nikakršnega mesta ekskluzivnosti. Zakaj bi torej verjeli mnogoterim filozofskim špekulacijam, ki si prvič tega vprašanja niti niso mogle ustrezno zastaviti (najbolj delovanja človeške kognicije), in drugič v svoji več tisočletni zgodovini niso razrešile skoraj nobenega izmed temeljnih problemov. Več kot očitno je na delu ena izmed zablod.

Po tem spoznanju je bilo preprosto nemogoče nadaljevati s pisanjem doktorske disertacije, a tranzicija je bila zanj kljub temu uspešna. Kot to pojasni Bakker: »Vedno sem si želel biti pisatelj fikcije, a nikoli nisem verjel, da je to realistična poklicna pot. […] Zavoljo srečnega naključja je prijatelj na Vanderbilt univerzi, Nick Smith, oddal moj stari manuskript njegovi prejšnji sostanovalki, za katero se je izkazalo, da je literarna agentka v New Yorku. Sredi krize sem dobil ponudbo za pisanje treh knjig in tako sem na koncu zares postal pisatelj. […] Rešilo mi je življenje.« V tem obdobju torej nastane prvi del epske fantazijske pripovedi The Second Apocalypse, trilogija The Prince of Nothing, po kateri je avtor, vsaj kar se tiče širšega občinstva, še danes najbolj poznan. A Bakkerjev biomehanični aparat še vedno premleva ugotovitve iz nevroznanosti …

Večletni filozofski premor tako prekine prav Neuropath. Gre za izdelek, s katerim je avtor napovedal sedaj že 11-letno sistematično kritiko prevladujoče oblike ukvarjanja z (intencionalno) filozofijo, to je metodo, ki se zanaša na verodostojnost uporabe metakognitivnih funkcij za razreševanje kompleksnih teoretskih problemov. Da bi lahko prikazal, kako je naša kognicija radikalno hevristična oziroma kako za uspešno delovanje vedno že zanemarja potrebne informacije, sicer nujne za ustrezno samorazumevanje in razumevanje lastnega okolja, nas Bakker popelje v svet bližnje prihodnosti, bolj specifično v New York, kjer se je potencial današnjih modernih tehnologij že delno uresničil. Sredi kaosa modernega življenja – stopnja onesnaženosti okolja je presegla kritično maso, medijsko poročanje neprikrito manipulira z našimi mislimi in afekti, po mestu pa se potika serijski morilec, poimenovan preprosto kiropraktik – se postopoma vključimo v svet glavnega protagonista zgodbe, kognitivnega psihologa Thomasa Bibla, in njegovega najboljšega prijatelja Neila Cassidyja, eksperta za praktično nevroznanost. Kot postane kaj kmalu jasno, avtor njun medsebojni odnos uporabi za alegorični prikaz vojne med kognitivno psihologijo in nevroznanostjo.

S pomočjo eksperimentalne in prihajajoče tehnologije 21. stoletja – v romanu naletimo na natančne specifikacije funkcij različnih aparatov – avtor prikaže, kako zelo enostavna je uporaba zunanje stimulacije za vršenje želenih privatnih in zato subjektivnih izkustev, ki so dodeljene posamezniku. A Bakker gre še nekaj korakov naprej; kritika vseh intencionalnih »znanstvenih« konceptov in, (zavoljo naracije v romanu) bolj specifično, konceptov kognitivne psihologije izvira iz zanj specifične eliminitavistične pozicije ter iz njegove teorije pojavnosti zavesti, danes znane pod imenom Teorija slepih možganov. Preberimo citat iz avtorjeve spremne besede: »Ker možgani zaznajo samo drobce svojih procesov, majhne fragmente, ki jih lahko interpretirajo izključno kot celoto, ne moremo le pričakovati, da jih bodo ugotovitve iz nevroznanosti popolnoma pretresle, temveč da bodo ti vztrajali, da so drobci resnično vsa celota in da za svoje razumevanje potrebujejo enega izmed mehanizmov v možganih, da jih ustrezno razloži.« In tu se nahaja tragična usoda naše metakognicije .

Kako potemtakem interpretirati podnaslov Neuropatha? – A Killer Who Will Get Inside Your Head. Literally. Najprej se moramo ustaviti pri tragediji. Razlog, zakaj nas protagonist Thomas znova in znova opozarja na različne načine, s katerimi smo konstantno zavedeni v vsakodnevnih interakcijah, praktično pa pri vsem, kar počnemo, se nahaja v slepoti naše zavesti, ki je zaradi strukturnih omejitev popolnoma slepa za širše in informacijsko neskončno bogatejše možganske procese. Problem tako ni le v informacijski skoposti, marveč predvsem v ignoranci naše zavesti do dejstva, da so različne »zlorabe« metakognicije rezultat tovrstnega »tavanja v temi«.

Strukturna zaprtost naše zavesti – to lahko po Teoriji slepih možganov razumemo kot nekakšno kognitivno iluzijo, kot kontraintuitiven rezultat manka informacij – pa nakazuje še dodatne težave; na tem mestu Thomasa nadomesti Neil, spomnimo, ekspert za praktično nevroznanost. A namesto nepotrebnega spotikanja ob kvarnike je bolje, da za konec prisluhnemo eni izmed Bakkerjevih ljubih maksim, v tem primeru sposojeni pri Stanislasu Dehaenu, ki jasno pritrjuje pravkar definiranim ugotovitvam: »Nenehno precenjujemo naše zavedanje – celo takrat, ko smo seznanjeni z očitnimi luknjami v njem.« V skladu s Scottom lahko še enkrat zatrdim prepričanje, da smo ljudje resnično skoz in skoz biomehanični. Brez sprejetja tega dejstva se bo antinomija med našimi izkušnjami in znanostjo še bolj poglabljala, najbolj briljantni ljudje tega sveta pa bodo čedalje več časa preživljali v pravljičnih svetovih.