Hindujski mit pripoveduje, da se je najvišji bog Brahma ob spoznanju, da se moški ne morejo reproducirati sami, zatekel po pomoč k Šivi. Ta se je, da bi prositelja rešil iz zagate, pred njim pojavil v obliki Madhorubagana, h kateri je Brahma molil, naj ustvari žensko in omogoči nove rodove. Androgeno božanstvo Madhorubagan  se iz tamilščine, jezika južne Indije in predelov Šrilanke, dobesedno prevaja kot bog, ki je delno ženska. Toda včasih se izkaže, da je tudi ženska, ki ne izpolnjuje reproduktivne funkcije, le delno ženska. Določila žensk pretresa roman Delno ženska izpod peresa indijskega pisatelja Perumala Murugana. Knjiga, pri nas posredno prek angleščine prevedena iz tamilščine, je preteklo leto deset let po izvirniku izšla pri Cankarjevi založbi.

Verski obredi, šege in vraževerja so v knjigi predstavljeni brez sledi cinizma, ki bi se zanje opravičeval. Glavna tema soočanja ženske s pričakovanji, ki jih močno zaznamuje tudi njena kasta, pa poskrbi, da delo kljub časovnemu zamiku prevoda ne izgubi relevantnosti. V zgodbo vstopimo z neločljivima novoporočencema iz mesta Thiručengode, Pono in Kalijem, ki se polna upanja pripravljata na skupno življenje. Dvanajst let kasneje vsako interakcijo sicer še vedno zaljubljenega para preveva tesnoba ob nezmožnosti zanositve. Težko breme umanjkanja otroka avtomatično pade na Pono, zato se začne proti njej valiti grožnja, da jo bo mož zapustil in zamenjal za plodnejšo žensko. Ponino domnevno neplodnost pisatelj venomer postavlja v kontrast z osupljivo rodovitno živino in bujnim rastlinjem, zaradi česar je njena nezmožnost nečesa tako naravnega videti kot vedno večja anomalija.

V času, ko skuša Pona neumorno zanositi, se par obrne k vsem znanim hindujskim božanstvom, ker bi neplodnost lahko povzročil urok, ki je zgrnjen nad moževo družino. Njihovo zemljo je namreč preklela boginja Devatha, ko je izvedela za množično posilstvo in umor dekleta iz tujega plemena. Folklora v tem primeru plemenito poskrbi, da se grozote ohranijo v spominu skupnosti. Vseeno se lahko ob branju zgodbe vprašamo, ali bi nekdo, ki ne čuti teže uroka, pomislil na razkačeno boginjo in na izvore njene jeze. Težko se je otresti občutka, da se obupani romaneskni liki preteklih krivic spominjajo in kesajo le priložnostno. 

Čeprav naša junakinja ne sodi v najnižjo kasto, kasta kmetov, ki ji pripada, v vsakem primeru določa, kaj se od nje zahteva. Za dotično kasto je namreč pomanjkanje dedičev, specifično moških, uničujoče. Kmečko okolje pride še posebej do izraza z vsemi zemeljskimi primerjavami, ki jih avtor pogosto uporablja. Par nekakšno uteho vidi celo v svojih zavidljivih poljedelskih dosežkih, ki pa ga istočasno vendarle opominjajo na njegovo lastno nerodovitnost. Očitno postane tudi, da skupnost več krivde za pomanjkanje pridelka vidi v grudi kot pa v semenu. Tako se odgovornost za sosedovo slabo letino zvali na Pono, ki je pomagala obdelovati zemljo. Večleten družbeni pritisk, naj par obrodi potomca, postane tako nevzdržen, da družina na koncu ukani zakonca. Z zvijačo spravi Pono na festival kočij, na katerem bo lahko zanosila z bogom.

Na osemnajsti dan festivala, ko se božanstva vrnejo na goro, vsi moški postanejo bogovi. Status boga vseeno ne uspe preseči posameznikove kaste: izražanje gnusa nad daliti božanskemu nazivu navkljub ne poneha. Precej hitro je jasno, da malokdo z vsem srcem verjame, da se sleherni moški med festivalom začasno spremeni v boga. Kali in njegov prijatelj sta se v mladosti redno opita udeleževala praznovanj, da bi kot bogova osrečila kakšno žensko, željno nosečnosti. Po drugi strani so ob vsej karnevalski vznesenosti ženskam spolni odnosi dopuščeni z enim jasnim namenom: izpolniti dolžnost – postati mati.

Na Zahodu se sicer počasi širijo pričanja o obžalovanju materinstva in njegovem zavračanju. Pri nas je zadnje čase popularen zlasti roman Sheile Heti, Materinstvo, ki polemizira z vseprisotnim imperativom starševstva. V njem avtorica nakaže, kako pritisk po prokreaciji v večji meri zadeva ženske kakor moške. Toda Heti univerzalizira izbiro materinstva do te mere, da dobimo občutek, da je izbira dostopna vsem in da za vse pomeni približno enako. Za junakinjo iz južne Indije vprašanje ni tako preprosto kot to, ali imeti otroke ali ne. Otroci morajo biti tudi pravega spola in mora jih biti toliko, kot se od določene kaste pričakuje. V vsakem primeru pa se otroke ima, materinstvo ni stvar izbire. V zadnji instanci protagonista izbire niti ne opravita, temveč ju vanjo slepo potisne družina, ki ne prenese njunega položaja na obrobju družbe.

Ritem pripovedi bolj kot zahodnim umom neznani običaji zmoti nenehno skakanje iz preteklosti v sedanjost. Ta postopek avtor verjetno uporabi, da bi stopnjeval napetost, kar pa ob prepogosti rabi izpade raztreseno. Nelinearen potek romana Delno ženska ob glavni pripovedi vključuje tudi krajše ekskurze v zgodbe sovaščanov, brez katerih bi bila zanositvena odisejada že nekoliko razvlečena. Na drugi strani razprave o materinstvu izvemo za smrt zaradi splava z vstavljanjem rastlinskega stebla, s čimer je ponovno vzpostavljena vsenavzoča vzporednica med prokreacijo in naravo. Ob teh neprestanih primerjavah dobimo vtis, da avtor prek njih afirmira domnevno naravno nujnost reprodukcije. Kot da bi bila neplodna ženska zlomljena in potrebuje naše pomilovanje.

Stranske zgodbe v romanu so tudi uvidi v tesno prepletenost življenj v skupnosti, ki obkroža protagonista. Pritisk, ki ga par čuti po spočetju, vedno prihaja od zunaj. Njuno življenje, zlasti ženskino, ni zares samo njuno, temveč je stvar večne javne razprave. Roman kaže, kako rušilno je lahko nenehno vtikanje okolice in kaj vse so ljudje pripravljeni storiti, da posamezniki ne bi odstopali od družbenih norm. Obenem se pisatelj do takšnega družbenega reda ne opredeli. Prevlada predvsem občutek resignacije nad utesnjujočim dogajanjem. Otrok je bližje sredstvu, s katerim bi si Pona in Kali zagotovila mir pred ostalimi, kot pa da bi bil njuna pristna želja. Večkrat je nakazano, da bi bila zakonca brez dediča lahko zadovoljna. A kaj, ko je ženska brez otrok videna kot kmet brez pridelka. Zahtevam po reprodukciji pa je mogoče ubežati prav toliko kot vrojenosti v specifično kasto.