Minilo je skoraj desetletje od izida Relikvij dihanj, pesniškega prvenca takrat devetnajstletnega Jana Krmelja. Relikvije so s svojo enigmatično, bujno in povsem svojsko metaforiko, ki sem ter tja zaide onstran, v hermetično nedostopnost, kot kakšen sunek burje zapihale v slovenski literarni prostor in prejele soglasno afirmacijo kritike. Morda se spomnite prve pesmi zbirke:

BIZON ŽIVLJENJA, bizon življenja,

kje brliš?

Bizon življenja. Bizon življenja,

v rahli meji zraka.

***

Brez ran si, kot vsak.

Brez tukaj si, kot vsak.

Brez kamor in kjer

            si,         tukaj

in ranjen.

Devet let kasneje pa pred nas stopa dolgo pričakovana avtorjeva druga pesniška zbirka Uho, ki je izšla letos pri Beletrini. Če je bil avtor ob izidu prve zbirke študent prvega letnika gledališke režije, je ob izidu druge že precej uveljavljen gledališki režiser, ki ustvarja predstave za osrednja slovenska gledališča. Vendar nas zanima predvsem, kako se je v teh letih izoblikoval pesnik Jan Krmelj, avtor Relikvij dihanj. Pred nami je zbirka pesmi z naslovom Uho, vi pa poslušate Kosilo nekega molja.

Govorica, ki se oglaša iz pričujoče zbirke, v svojem bistvu ostaja enaka tisti, ki smo jo spoznali v avtorjevem prvencu. Njeni temeljni značilnosti sta skrivnostnost in nekonvencionalnost – kot posledici povsem svojskega simbolnega sveta. Ta onemogoča jasno in direktno razpoznavo sporočila oziroma idejnega ozadja pesmi. Govorica tako stavi bolj na naše neartikulirano občutenje, na estetskost svojega jezika, ki z nizanjem povsem inovativnih podob na subtilen način afektira svojega bralca. Pri novi zbirki pa opažamo določeno spremembo, in sicer določnejšo strukturiranost. Zbirka se začne s prologom in konča z epilogom, kot celota ima nekakšen pripovedni lok; pesmi stojijo v dialoškosti in dopolnjevanju – če so bile pesmi v Relikvijah bolj samostojne in gostejše, se pravi z očitnim lastnim smislom, so tu bolj razbremenjene in ustvarjajo pomen tudi ali celo ravno kot koherenten skupek pesmi.

Že v prologu lirski subjekt oriše eno osrednjih idej svojega izrekanja. To je večnost oziroma ciklična brezčasnost; pred nami se razgrne podoba v daljno zgodovino in prihodnost razpotegnjenega časa, nekakšna samorelativizacija sodobnosti, ki je zgolj delček znotraj velikega loka trajanja. Proti koncu zbirke lahko preberemo pesem z naslovom 2023:

Spomnim se te,

tebe, ko bereš

to knjigo.

Božaš vijuge

in slišiš svoj glas.

Biti živ v nekem obdobju,

živeti v nekem prostoru,

dihati ta zrak, božati

te črke

in potem

oditi.

Občutja minljivosti ali večnosti – kakor pač vzameš – in nasploh občutek nekakšne vesoljne pripadnosti so prvenstveno nekaj izrazito telesnega in predvsem nadjezikovnega. Jezik je omejitev; od tod avtorjeve nelogične besedne povezave, nenehno poudarjanje telesnih čutil in obenem nujnosti njihove senzibilizacije. Občutiti jezik pomeni občutiti tišino; sta nujen pogoj drug drugega. Razumevanje omejenosti izrekanja in breme neubesedljivosti temeljnih eksistencialnih občutij se pred nami zarisujeta kot temeljno pesnikovo vodilo. Vendar se obenem zdi, da taista pesnikova intenca velikokrat preseže samo sebe do te mere, da se v obliki nizanja prevelikega števila težko dostopnih simbolov zamegli do prenasičenosti in tako povsem izniči svoj pomenski, pa tudi estetski učinek.

Kontinuiteta Krmeljevega pisanja se kaže tudi v sami trodelni formalni strukturiranosti pesniške zbirke. Vsak sklop uvedejo citati, od Borgesa pa vse do Foucaulta. Če so na začetku pesmi vsebinsko bolj izkustveno-kozmološke, postajajo proti koncu vedno bolj stvarno-samorefleksivne in poetološke. To vsebinsko prehajanje na ravni zbirke dobro učinkuje, saj ustvarja izvenpesemsko rdečo nit, ki se je lahko oprimemo. Na začetku lahko začutimo avtorjevo fascinacijo in zbeganost ob celoti bivajočega, ki sta sicer prisotni vse do zadnje pesmi, vendar ju vedno bolj dopolnjuje prevpraševanje poezije kot možnosti izrekanja in občutenja te velikanske praznine in obenem vseprisotnosti življenja. V tej združitvi življenjskega izkustva in avtorefleksije je Krmeljeva poezija tudi najmočnejša.

V pljučih sem začutil

toliko ptic,

da sem izustil

krik, ki odzvanja

kot tišina.

Vendarle pa je treba priznati, da se nam ob branju ni uspelo izogniti občutku razvlečenosti in občasne prazninskosti; to  povzročajo predvsem pesmi, ki jim manjka globlje dodelanosti in o katerih se zdi, da v večini stavijo zgolj na samozadostnost svoje besedne ekstravagance. Vzrok za to bi lahko iskali tudi v preobsežnosti zbirke – pred nami je namreč osemdeset različno dolgih pesmi. Četudi nas posamezne eksemplarične pesmi močno nagovorijo, se ta učinek ob kupu drugih pesmi nevtralizira. Še posebej zato, ker gre pri Krmeljevi poetiki v prvi vrsti za tankočutno in telesnodoživljajsko govorico, ki od nas zahteva veliko pozornosti in dovzetnosti za pesnikovo pripoved. Ko nam uspe ujeti razpoloženje lirskega subjekta, takrat nekatere pesmi zares slišimo: a povprečnih pesmi je preveč in te zavirajo naše branje, ki se ga prevelika estetskost in skrivnostnost na neki točki ne moreta več dotakniti.

Druga pesniška zbirka Jana Krmelja Uho nam pušča mešane občutke. Očitno je, da je avtor skušal gosto nasičeno govorico, s katero je v polnem zamahu pokazal nase v svojem prvencu, razbremeniti pretirane misterioznosti in težkosti besed. Tako se kot novost v tokratni zbirki pojavi tudi riman verz, ki razkriva nove razsežnosti Krmeljevega pesniškega udejstvovanja. Pesmi so tu nasploh bolj odprte in lažje, kar pa s seboj prinaša določeno težavo. Če je največja privlačnost Relikvij v težko dostopni, metaforični abstraktnosti in nabitosti povsem samozadostnih pesmi, so v zbirki Uho pesmi bolj medsebojno povezane, a kot samostojne enote zaradi preštevilnosti nekako prazne. Vendarle pa najdemo tudi peščico pesmi, ki po kakovosti močno presegajo tako druge kot celoto – kot da bi se avtor odločil potencial, ki ga je pokazal že leta 2014, ponovno pokazati letos. Kljub skoraj desetletje dolgemu pesniškemu molku se v prihodnosti bojimo hiperprodukcije. V upanju, da se to ne bo zgodilo, bomo Krmeljev naslednji pesniški proizvod z zanimanjem vzeli v roke.

Lastno uho je skušal senzibilizirati Jakob.