Tokrat beremo zbirko kratke proze z naslovom Lutka, ki jo je letos v samozaložbi izdal Marko Pristov.

Vseh petnajst tu zbranih kratkih zgodb temelji na isti strukturi in njenem bolj ali manj doslednem ponavljanju. Vse zgodbe se začnejo z opisom okolja, ponavadi gozda, vedno podeželja. Znotraj te scene se vedno giblje Fantek, ki je skozi celotno knjigo osnovni lik, osnovno gledišče. Iz te scene se vedno nekaj izloči ali izlušči, sledi srečanje oziroma dejanje, nato oddaljitev in vnovična spojitev prej izločenega s kuliso.

Prva kratka zgodba predstavlja idealni tip, pravilo, ki mu vse ostale sledijo kot kopije, vsaka s svojimi malimi odstopanji in posebnostmi. Fantek, ki hodi skozi pokrajino, je vedno isti, na začetku vsake zgodbe kot nov; brez biografije, pripadnosti, psihologije.

Za lik Fantka to pomeni, da ostaja nedoločljiv, o njem ne vemo in v vseh petnajstih zgodbah ne izvemo ničesar. Tudi znotraj posameznih zgodb ni razvoja, ni napredka, je samo mimobežno gibanje ali mirovanje. Pri tem ostaja Fantek nekako naključen: niti svet ni odvisen od njega niti on od sveta. Tista pa, ki se iz scene vedno znova izlušči in s Fantkom sreča, je naslovna Lutka. Skupaj sestavljata dialektični par; njuno vsakokratno srečanje povezuje vseh petnajst zgodb. Lutka se pri tem zdi – skozi celotno knjigo, od zgodbe do zgodbe – precej bolj nujna od Fantka. Je v neki bistveni zvezi z okolico, iz katere se pojavlja pred njim, na njej je nekaj naravnega, čeprav bi si kaj bolj nenaravnega od žive Lutke težko predstavljali. V zvezi z njo so poudarjene razne organske telesne funkcije: gestikulacija, prehranjevanje in izločanje. Opisi njenih lesenih udov so podkrepljeni s pridevniki, ki jih navadno prihranimo za bitja iz mesa in krvi. Poleg tega je Lutka tudi tista, ki govori, piše in upravlja s presenetljivim naborom orodij. Lutka je skratka lep primer groteskne figure.

Ton pisanja temu sledi. Ne le na motivni ravni, kjer poleg lutk srečujemo še hleve, polne nenaravno velikih insektov, kačjo kraljico in oko oblasti, ampak tudi v jeziku. Ta je nekoliko arhaičen in močno liriziran. Prisotne so razne ritmične prvine in pesniški postopki - med njimi je še posebej izrazita in nenavadna uporaba rime. Na tej ravni Pristov doseže zavidanja vredno intenzivnost pisave.

Rezultat na slogovni in tematski ravni je občutje nekakšne pravljičnosti in ljudskosti. Nasprotje mitološke ambicije torej – vsaj če mit nekoliko ad hoc razumemo kot tisto temeljno družbeno institucijo, ki jo varujejo in kurirajo politične, religiozne in umetniške avtoritete. Lutka ostaja na nižji ravni, ki jo vsakovrstne avtoritete prezirajo kot otročjo, patetično in kičasto. Namesto na tistem, kar je pomembno in mora zato tudi biti povedano, raje gradi na intenzivnosti. Žal le napol uspešno.

V osnovi določata kratke zgodbe dve liniji, na eni strani kulisa, na drugi dejanje oziroma dogajanje. Linija scene je, zaradi liričnega jezika in močnih podob, zelo intenzivna, vendar hitro postane monotona.

Linija dogajanja po drugi strani nikoli ne uspe doseči ravni tolikšne intenzivnosti. Dejanje se, da bi doseglo napetost in bralčev interes, ne more zateči k podobi, ki je statična, ampak potrebuje neko logiko, ki določa njegov tok. Pristov pa dejanje obravnava na enak način kot kulise, pred katerimi se odvija. Ker podobo obravnava kot primarno vizualno, zgolj branje ne zadostuje, izpisane podobe si je treba eksplicitno predstavljati. Posledično se zdi, kot da nekatere prepoznamo s filmskih platen, kjer bi dejansko delovale, ravno, ker si jih ni potrebno šele naslikati v predstavi. Tipičen in zelo očiten primer je takšnole izginotje: »Manjšalo se je in manjšalo vse enakomerno in na koncu je reklo puf!, majcen oblaček dima se je prikazal in izpuhtel.«

Dejanje je v takšnih primerih obravnavano na neprimeren način, kar oteži doseganje intenzivnosti in povzroča učinek togosti. Deloma gre za okornost ubeseditve, saj bi bilo povsem mogoče dogodek opisati manj scenaristično in bolj učinkovito. Hkrati pa je takšna ubeseditev izraz naivnega, a skozi vsa besedila konsistentnega odnosa do besede kot nujno zvezane s podobo.

Pristov si nadalje otežuje nalogo s ponavljajočo se strukturo in nespremenljivo tematiko kratkih zgodb, zaradi česar se zbirka močno nagiba v smer romana. Edino, kar zares preprečuje zlitje v roman, je odsotnost običajne, vzročno-posledične pripovedne logike, ki bi z zgodovino in psihologijo motivirala ter poganjala dejanje od poglavja do poglavja oziroma od zgodbe do zgodbe.

Ceno za takšno izbiro pa plačujejo tudi posamezne zgodbe. Dogajanje se zdi na ozadju prepričljive podobe pokrajine skorajda odveč, nič ga ne poganja, nič ga ne določa. Ostaja amorfno in njegovi elementi ostajajo povsem naključni. Dogajanje, ki bi moralo po tej ali oni konsistentni logiki teči, izmenjevati napetosti in sprostitve, tukaj dvojno stagnira: najprej v jeziku, kjer je vsled očaranosti nad močjo podobe, obravnavano kot kulisa, potem pa še v strukturnem ponavljanju, ki postavlja napetosti in sprostitve vedno na ista mesta zgodb. Liniji kulis in dejanja se zato ne moreta ločiti in ostajata monolitni. Dialektični spopad Fantka in Lutke ne zadostuje, saj se lahko razreši le s ponovnim ponikanjem Lutke v kuliso in novim vznikom v naslednji zgodbi.

Lutka je zbirka, ki jo je mogoče ceniti. Podobno kot njena predhodnica Gozdič prinaša nekaj naivnega, ljudskega in poetičnega. S tem in svojimi intenzitetami lahko navduši. Toda že od vsega začetka ne zmore intenzivnosti primerno vzdrževati in razlikovati. Ker s svojimi temami in strukturami premalo variira, se nagiba k strukturi romana. Manjka le ključni element, ključ za branje, ki bi zgodbe uredil, vzpostavil mrežo napetosti in brali bi roman. Toda kljub vsemu ostane melodija, ki jo igra, monotona, možnost premolka, ki ji je kot zbirki kratke proze inherentna, pa odkrije prepozno.

»In vseskozi to govorjenje, govorjenje, govorjenje, zgrabil bi najdaljšo od besed in jo zavozlal v klobčič in jo prijel za rep in tolkel in tolkel ob tla, dokler se ne bi razletela. Prekletstvo. Preklutstvo. Pralutkstvo. To je bil svet, ki je bil ujet v njem. In ven ni mogel.«