»Kamorkoli se ozrem,
sami živi živci,
nenehno kje kaj utripa.
Danes ne zmanjka poezije.«

Tako v eni svojih pesmi piše Jure Jakob, avtor zbirke Drobne opazke, ki je lani izšla pri založbi LUD Literatura. V njegovi že sedmi pesniški zbirki gre prav za to, drobne opazke predvsem o naravi, skozi katere kasneje lirski subjekt izraža svoje občutke samotnosti in žalosti, pa tudi občudovanja življenja. Pesmi s prostim verzom in pretežno brez enotne strukture med seboj veže impresionistična tematika pomladi z dodatkom intimizma, ponekod pa je prisotna tudi plast vere.

Impresionizem zbirke temelji na drobnih opazkah oziroma asociacijah, ki se utrnejo ob sprehodu v naravi, vendar se ne ustavi samo na površini. Avtor na podlagi vtisov komentira razkol narave in človeka, ki ju pogosto postavlja ob bok, da prikaže kontrast med njima. Delo človeka prikazuje kot dolgočasno, hladno in melanholično, hišo kot, citiramo, »sivo kocko, v kateri je življenja le za soj luči iz zagrnjenega okna«, medtem ko je zunanji svet divji, resnični vladar, ki »že desetletja vlada tej navidezni človeški imovini«, in dalje, v pesmi »Boj« pravi: »vse, kar šteje, ostaja zunaj«. Človekova krutost in razkol med njim in naravo pa sta še očitneje prikazana v pesmi »Epitaf«, kjer človek v podobi traktorja v pol ure preorje njivo, da ostane samo odprt grob. Ker avtor dogajanja ne komentira, temveč samo prikaže sliko, do dogajanja vzpostavi skoraj dokumentaristično distanco, ki zaradi svoje grozljivosti dolgo ostane v spominu.

Izvirne in žive podobe se vijejo skozi celotno zbirko in tako preprečijo zapad v ponavljanje in monotonost, kar se v zbirki, ki obravnava precej običajno tematiko narave, lahko hitro zgodi. Tako je preprostost gozda denimo predstavljena iz nove perspektive, ko je ta primerjan z dolgimi, razpuščenimi lasmi. Popisanih je tudi mnogo podrobnosti, ki bi marsikomu ušle, na primer v pesmi »Boj« natančna pripoved o kanji, ki lovi in hrani svoje mladiče, kako »odleti na steber daljnovoda in obsedi kot puščica, pripravljena na strel«. Pesem »Živi živci«, ki opeva živahnost in buhtenje narave, je najslikovitejša. Avtor v njej s podobo forzicije, ki se trese, kot bi se čmrlji v njej metali po trampolinu, podkrepi na začetku postavljeno tezo, da »danes ne zmanjka poezije«. V takšni maniri avtor pesni na zelo nazoren in tudi rahlo humoren način.

Pesmi dodatno razširijo nevsakdanje poosebitve. Te poživijo impresije, saj jim dodajo dinamičnost in živahnost, hkrati pa odvzamejo klišejskost običajnega romantičnega opevanja narave. Izvirnost poosebitev je dobro vidna v pesmi »Zimzelen«: »čeprav sem šel gotovo tudi mimo gostih, razraščenih / blazin usnjatega zelenja, / iz katerega poganjajo vijoličasti, vase zatopljeni venčni listi, / zimzelena nisem videl, / a verjamem, / da ni njemu nič ušlo«. Bralec si zaradi neklišejskosti metaforike zlahka predstavlja lirski subjekt med opazovanjem cvetlic, prizor pa obogati slika vase zatopljenega zimzelena, ki prikaže pestrost življenja zunaj človeka, s tem pa vzbuja občudovanje, ki ga lirski subjekt čuti tudi sam. Hitro je opaziti, da je vsaka podoba dobro premišljena in skrbno ustvarjena z namenom na bralca prenesti želeni čutni vtis.

Med branjem najbolj preseneti nanašanje na vero in boga, saj je to tema, po kateri današnji avtorji sploh ljubljanske scene redko posegajo. Bog je sicer v pesmih pojmovan zelo raznoliko. V pesmi »Iz nič« je kot stvarnik narave omenjen z verzi »Čudno je, da lok ne poči. / Pravzaprav kar čudež, / dokaz, da Vsemogočni / svet v vsakem hipu / na novo ustvarja iz nič.« Ima pa tudi manj krščansko vlogo, včasih se preliva v panteistično pojmovanje višje vseprisotne sile, ki predstavlja osebnega zaupnika in odrešenika. Pri tem najbolj izstopa pesem »Drobni psalm«, ki spominja na molitev, v kateri lirski subjekt nagovarja različne elemente narave, na primer vrabca, žafran in sonce, ter jih prosi za odpuščanje in usmiljenje. Pesem predvsem po slogu precej izstopa od preostalih zaradi stalnih ponavljanj in oblike molitve. Verovanje se sicer bolje vplete v zbirko, ko pesmi postanejo bolj intimistične in izpovedne, vendar občutki postanejo oprijemljivejši, ko so izraženi skozi naravne pojave in zanimive prizore, to pa lepo sovpade s samo vizualno evokativnostjo zbirke.

Drobne opazke vzamejo že zdavnaj predelane elemente narave ter jih predstavijo iz nove perspektive, s čimer se izognejo klišejskosti. Prav v tem zbirka kontrastira s trenutno prevladujočim pesniškim stilom urbanega cinizma, ki je precej pogost v ljubljanski regiji, še bolj pa izstopa z vpletanjem vere in boga. Zbirka ima zelo svojstven pristop do impresionizma in intimizma, s tem pa opominja, da lahko poezija obravnava že marsikdaj videne teme in jih vseeno uspe predstaviti na svež in zanimiv način. Danes res ne zmanjka poezije.

Drobne opazke je zbirala vajenka Nuša.