Nekaj sredstev - vedno na voljo

Nekaj sredstev - vedno na voljo

Recenzija izdelka
18. 4. 2019 - 13.00

Začnimo z genealoškim mitom naše literarne dobe, kakor ga beremo pri Borgesu. Poroča nam o nekem keltskem pesniku (brez dvoma Joyceovega rodu), ki je po mnogih poskusih, da bi ugodil kralju, v eni besedi izrekel ves svet

»[...] fluidnih reprezentacij ter natanko takšnih hi hi hipnosti,

ki se vzvišeno kličejo relacije in razmerja in na pomoč […]

Pesnik si je vzel življenje, kralj pa se je odpovedal prestolu in svetu in dočakal konec svojih let kot brezdomec in potepuh. Tako se nam prikaže problem pesništva. Nasprotno teoriji in drugim družabno-pogovornim praksam, ki pojme zgrabijo kot gladke Demostenove prodnike – položite jih pod jezik in sesajte, dobri so za jecljanje – in jih razmetavajo po svetu, kjer je le mogoče, da bi se znali rešiti iz »stranpoti zmote« v varno zavetje domače koče. No, pesništvo se vam izgubi v eni sami besedi, v enem samem pojmu, prodnik je lahko večji od sonca in poezija je ob odkritju njegovih notranjih kontradikcij sposobna konkretno zajecljati – namnožiti besede. Začne se z besedo, vemo, in konča z epom, kajti besed ni za ta svet nikoli dovolj.

 

Torej, kje se dogaja Ljubav reče greva Nine Dragičević, kje spotikajoče manevrira?

»[...] v tem mestu, tem blodnjaku [...]«

Česa ni mogoče požreti, izpod jezika spremeniti v trkljajoči gladki tok potočka besed-konceptov po prodniški strugi, česa ni moč spregledati, kaj sili v verz?

»[...] nastaja eliptična sonata stavkov zbranih v zvočnost,

razrešeno zlogov in ločil,

pravzaprav povsem razrešeno

doni, doni, se odceplja od vsiljenih abstrakcij desinhronizira […]«

Ljubav reče greva je na najosnovnejši ravni beleženje glasov svojega objekta. To se pravi, popravimo se, za svoj objekt si jemlje glasove mesta, ki si ga delimo, vso njihovo revščino, vse njihove mores. »to pesem pišete vi« Senzibilnost za zvok, senzibilnost za ritme, ki nas preplavljajo, ki nas grabijo, ki nas jebejo v neprostovoljni koreografiji vsakdanjosti. Kakor bi vibracije, ki neprestano zapuščajo glasovne aparate v zraku okoli nas vršile oblast nad našimi mišicami, tako zasičile naš svet, da je mogoče telesa v prepolnem svetu zriniti samo še v nekaj kakor da nujnih kakor da poz-icij.

»[...] to je zvočnost tega mesta, polifonija enakosti reče če nimaš

kaj reči, molči

tišine pa nikjer.«

Posledično pesnitev – poezija, znamenito enoglasna – postane ventrilokvizem, prazni meh v katerem se kar vrtijo in vrtijo odmevi glasov, vedno tu, vedno v glavi, vedno z nami.

»[...] in seveda grem seveda grem in groza me je, da gredo vsi,

si mislim, ne bom se jih znebila, ljubav me prežema, oni pa

njo,

to tu je prekletstvo zvoka, intoniranje benignosti razgaljam [...]«

Dragičević ima predvsem uho, da sliši kako

»[...] doni, doni izrazito prijetno relativno nizko in brez ostrine

nekakšna molitev, ki se je zgodila prevečkrat

anestetična repeticija , vstopi natanko

vame

vso gugavo

vsa odklanjalna izginjam [...]«

Prisotnost preuglašenega slušnega organa vodi v presežek besed, vse skupaj se približuje že polifonosti kakega romana: zajeti sliko celotne družbe neke dobe. Objekt v celoti v vseh njegovih potencialnih neevklidskih razsežnostih. Verzom se namnožijo semantična jedra in »rez pomeni vsega več«, na katero besedo se opreti, ko pa so z vsakim verzom vse možnosti odprte? Ljubav pozna samo disjunktivno sintezo; oboje in še tretje hkrati!

»[...] brunato je slišati je prhutanje kril novorojenih ujed,

ki mečejo se ven poletijo in bobneče razglašajo svojo

ekskluzivno možnost odhoda si nihče ni predstavljal,

zato se tudi ni zgodil.«

Preveč besed je skratka tu, preveč odvečnih besed, ki napletajo možnosti, čiste potencialnosti okrog, v usodo vdanega, vsem prepoznavnega: takle mamo, moraš, zdrži, tega v realnosti ni. Ali:

»[...] slišno kot možno […]«

ali

»[...] zvočnost kot samoumevnost kot mor’š zdržat […]«

In potem je tu prej omenjeni, vztrajni tihi ritem vsakdanjosti, ki nas vse brezprizivno jebe, ker mu ne moreš rečt ne, ker ni komu rečt ne. Nekakšna silabična ritmika, ki verze secka s premori na polovice in jih zaključuje, tam nekje okrog glagolov: slišim, rečem, grem, se obrnem. Glagol je organizacijska osnova – skoraj vse ostalo so izjave, zvoki, hrup, noise. Glagoli so poskus organizacije, poskus orientacije. Služijo kot koordinate, označevalci položaja sprejemnika-oddajnika – se obrnem, se obrnem, se obrnem. Obljuba premika, to je glagol, poskus izhoda, poskus lastnega glasu, lastnega položaja in življenja –

»[...] grem a ne gre a grem a zastanem stopim zastanem grem [...]«

Toda –

»[...] odjek detonacij teles min razpršenih, zemljevida pa nikjer […]«

Tako je dosežen morda najlepši, najgrozljivejši učinek pesnitve: popolna hipostaza, zastajanje: beseda-gibanje, beseda v gibanju kot osnova za deskripcijo in beleženje popolne negibne brezizhodnosti. Bežiščnice postanejo krožnice.

»[...] kam le, si mislim se tresem se tresem in tremor je edino

gibanje.«

Ljubav reče greva je, se mi zdi, proizvod pretresenosti v habitatu, ki ni po nikakršni nuji brezizhoden, je pa takšen videti tu in zdaj, ko obenem proizvaja željo po odhodu in iluzijo neminljivosti.

»[...] repozitorij slišanega neizbrisljivega, si mislim zapišem

mislim da

bo, če bom misel zapisala, vse skupaj minilo,

pa ne mine, pa ne mine, ne mine

ta tu predvsem nikakor predvsem ne mine, ne

mine [...]«

 

Menim, da se pridružuje Dragičević v tej knjigi, ki je na nek način katalog sodobne izkušnje delavca v kulturi, tistim pesnikujočim, nekaj bi jih še lahko našteli, ki so se zavezali temu trenutku kot ukradenemu. V njem živijo in delujejo, vendar natanko občutijo, da jim ne pripada kot njihov svet. Gesta popisovanja, postane tako gesta prilaščanja, da bi živeli in delali v svojem času pod svojimi pogoji, z vsemi umazanimi implikacijami takšnega dejanja.

»[...] grem drvim se opotekam kopljem rove, zbezljala se bom,

prisegam, da si bom vzela življenje,

da bo torej moje, da bo torej nekaj moje,

da se bom, torej, privatizirala,

razglašam neodvisnost po trgu poplesavam,

seveda povsem poprijemam za trende lastniške marionetne

diabolične koreografije […]«

Za to navsezadnje gre, da si pesnik vzame življenje, kralj pa gre za potepuha, za lastno sobo gre, za lastno gospodarstvo

»[... ] sploh ne tu

a predvsem tu in natanko zato [...]«, kajne?

Ne. Že res, da obstaja ta trud, toda Ljubav reče greva prav zato, ker je nemočen. Kaj ima z vsem tem opraviti Ljubav? Ta figura, ki nastopa v vsem tem ni nekakšna tolažba ali zatočišče, obča iluzija, opij razočaranih. Prav nasprotno še preveč je del blodnjavega sveta te pesnitve. Prej kot desinhronizirajoča abstrakcija je konkreten lik – to se pravi glas pesnitve – ki lahko do neke mere dejansko postane orientacijska točka, čeprav zapletena v čisto enake napake-glasove, po svoji alegorični kvalifikaciji in funkciji, da je pač Ljubav. Na koncu koncev, ko ni bilo mogoče nič iztrgati, ko bi bilo gospodariti neločljivo od smrti in živeti ne posedovati ničesar

»[...] kaj pa zdaj pa več ne vem, seveda vem, kaj pa zdaj,

kličem ljubav rečem pridem k tebi.«

 

 

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.