Vaše oko je sokol nad brbotajočimi ulicami mesta, ki se spreminja hitreje kot katerokoli drugo. Na dogajanje v mestu nimate vpliva niti ne moči, da bi lahko pogled umaknili, hkrati pa ste njegov gospodar z velikim G. Pretok kapitala in pojavnost kriminala pogojuje vaša psihofizika, jutranje razpoloženje prebivalstva pa narekuje algoritem prejšnje noči in prebujanje po njej. To mesto, nad katerim ždite, je trdnjava vzhičenih asociacij in mazohističnih disociacij. V tem mestu se mešajo »napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost in nizke strasti.« 

Tako nekako je Živalsko mesto v istonaslovljeni knjigi esejev opredelila zgodovinarka in publicistka Manca G. Renko. V knjigi esejev, ki je nedavno izšla pri neodvisni založbi No! Press, katere odgovorna urednica je ravno avtorica knjige esejev, je razgrnila zemljevid lastne afinitete do popularne kulture, hib zgodovinopisja ter lastnih čustev, s seciranjem svojega sokoljega očesa pa je po lastnih besedah poskusila dirigirati glasovom živalskega mesta. In kaj je živalsko mesto? Vanj vstopimo v Prologu, v katerem avtorica praktično takoj na začetku zapiše, da je naslovna besedna zveza prispodoba za delovanje njenih možganov, pisanje o živalskem mestu pa trening. Zakaj trening? Zato, ker ji, »ko živalskega mesta niso utišali ne omama, ne spozaba in ne delo, ni preostalo drugega, kot da mu je skušala spodmakniti tla pod nogami in začeti kopati.« 

V desetih etapah Živalskega mesta – Prologu, osmih esejih in Epilogu – nam avtorica ponudi vpogled v vse, kar ji po glavi roji takrat, ko je ranljiva in zaprepadena, pa tudi ganjena in srečna. Skozi vseh osem esejev niza izkušnje iz vsakdanjega, profesionalnega in ljubezenskega življenja ter jih v kombinaciji s popkulturnimi in družbenozgodovinskimi zastranitvami umešča v kontekst brbotajočega občutka v možganih, ki mu nikakor ne more uiti. Manca G. Renko pri tem – za razliko od marsikaterega esejista ali esejistke – ne zaide v ulico terapevtskega izpovedovanja, samo zato, da bi se potrepljala po lastni rami oziroma cinično legitimirala svojo ideološko pozicijo izrekanja. Nepovratno sosledje misli in referenc – nekakšno vesolje vsega, kar je uspela absorbirati v življenju in uporabiti za izgubljanje v živalskem mestu, samozavedno učinkuje kot premišljeno kurirani najstniški dnevnik, ki ne stremi k reševanju tegob poznega kapitalizma, temveč v njem navidez udobno živi in povečini mukoma tudi neprestano nastaja. 

V začetku knjige prednjačijo reference iz popkulture, ki jih avtorica stopnjujoče spaja z zgodovinskimi. Te naposled presežejo popularno kulturo, predvsem ob koncu pa jih zamenja globlja naracija o čustvih, a nobena tematika nikdar ne usahne. Vse tri namreč čutimo kot valove, ki se napajajo drug z drugim in z različno močjo ter hitrostjo preplavijo živalsko mesto.

V prvih treh esejih, najpodrobneje pa v prvem, Renko postreže z izredno gostobesedno in včasih površinsko analizo izbranih popularnih kultur. Ob branju hipno preskakujemo od enega motiva do drugega ter v hitrem tempu raziskujemo uličice živalskega mesta. Avtorica se posameznemu motivu posveti le toliko časa, da ji omogoči možnost nadaljevanja poti – na slabih dveh straneh denimo poišče vezi med filmom Joker, rodbino Medičejci in gibanjem Black Lives Matter, analitične odvode teh motivov pa povezuje v verižno esejsko razpravo, ki se ne sklene popolnoma, ampak odpre prostor za mestoma srdit razmislek o strukturnem položaju popularne kulture. Pri več motivih se precej nepotrebno vrne h kolonialni ter izkoriščevalski zapuščini zabavne industrije, kar lahko bralstvo nedvomno razbere tudi iz konteksta sprotne naracije. Ne traja namreč dolgo, preden tudi sami, ne da bi to z omembo kolonialne apropriacije ali komodifikacije ženskega telesa storila avtorica, ugotovimo, da popularne kulture nikakor niso nedolžni proizvodi kapitalizma. 

Kljub generaliziranim sklepom so ti motivi vendarle integralen del koncepta živalskega mesta, ki ne skopari s prehitrimi zaključki. Sem ter tja je med branjem začutiti, da bo avtorica zašla v moralističen diskurz, da bi se ubranila pred nereflektiranimi vzgibi intelektualnih nagačencev, ki njeno afiniteto do popularne kulture z ideološko superiornega položaja zavračajo kot ultimativno kapitalistično zlo. Slutnja, da bo domneven moralističnen diskurz povozil dobre esejistične nastavke, se bržčas izkaže za neutemeljeno, saj je avtorica ena od redkih, ki popularne kulture oportunistično in brez konteksta ne popljuva vsepovprek, temveč jo postavi v vitrino lastnega muzeja in brez zadržkov do zabave na račun eksponatov razišče pozicijo sebe kot kuratorke zbirke. Med eksponati in njo zaznamo neprekinljivo vez – ni je strah priznati, da je potrošnica spektakla in s tem ne pristaja na kvazi bojkote. Družba spektakla in kapitalizem sta zanjo formativna dejavnika, ki ju ne more uničiti, lahko pa ju s poskusom temeljne analize izkoristi v prid razumevanja same sebe.

Poti živalskega mesta nas nato vodijo skozi njeno osebno zgodovino popa vse do memoarov odraščanja v Ljubljani zgodnjih dvatisočih oziroma jutranje tabletke v stranišču Gimnazije Bežigrad in plesa na pultu lokala Kra-Kra. Avtorica v tem delu knjige vzpostavi esejistični tok, ki se iz skakanja od enega motiva k drugemu z občasnimi doživljajskimi vložki prevesi v izpovedno analizo. Če eseje sprva narekujejo konkretni motivi, s katerimi Renko zgosti jezik in napolni ulice živalskega mesta, se od četrtega eseja dalje to pogosteje zgodi ob pomoči sociološke in kulturološke analize brbotanja možganov. 

Pri tem se ne posluži popularnih metod avtofikcije, ampak za to uporablja lastne refleksije teoretskih razprav. To deluje osvežujoče zlasti v četrtem eseju o vseobsegajočnosti dela – dela za družbo, zase, in tudi na sebi – in v petem, ko premleva trdovratnost vkoreninjenosti mesojedstva, nasilja tradicije in moškosti. V njenih besedah vse lažje prepoznamo bes in srd. Občutja, podprta z ravno dovolj pikro in inovativno tvorbo argumentov, ki morda prepričajo ravno zavoljo dejstva, da lahko bralec zazna, da jih ni zapisala po sili razmer, ampak iz iskrene želje po – v avtoričninem besednjaku – treningu, ker ji drugega ne preostane.

Živalsko mesto začnemo naposled še bolje spoznavati v zadnji tretjini knjige, ko se Renko podrobneje posveti podrejenosti lastnega spola in prepletenosti slednjega s poklicem zgodovinarke. Sprašuje se, kako razumeti intelektualno delo žensk in kdaj razkriti nekaj, kar je javno dostopno, a preveč boleče, da bi lahko to oznanila svetu. Med prebiranjem zgodovinskih virov se utaplja v neslišanih in travmatičnih zgodbah žensk, ob tem pa obuja tudi lastne nesigurnosti in travme, ki si jih deli z bolj ali manj naključnimi prebivalkami arhivov. 

Pojavnost in neznosna živahnost živalskega mesta je odvisna od dejavnikov lastne dialektike. »Ko sem imela dober dan, se mi je zdelo, da sem v mestu le obiskovalka. Ko sem imela slab dan, sem ležala pod njegovimi ruševinami,« zapiše v epilogu. Nekaj odstavkov prej nam razodene svojo travmo zlorabe, ki deluje kot pogonsko gorivo ali sprožilec živalskega mesta. Iz docela sarkastičnega tona razberemo, da je zaradi domnevne univerzalnosti travme in tega, da se mora, ko travmo prepoznamo, okrog nje vrteti čisto vse, tudi sama naveličana. In naveličanost je čisto faking ok!

Preden se boste tudi sami poglobili v Živalsko mesto, boste naleteli na spremno besedo Slavoja Žižka, ki zapiše, da si knjiga esejev zasluži uspeh in nagrade, predvsem zato, ker je ustvarila svoj lasten novi žanr. Morda boste pomislili, da gre za klišejski poskus vzajemnega marketinga med ljubljansko kulturno elito, v čemer je vendarle nekaj resnice. A Živalsko mesto je ne glede na to presenetljivo iskren in koncizen dokaz tega, kako plodovito je pisanje za trening, brez namena odrešitve, dokazovanja ali katerega drugega cilja. Morda se to, da je Manca G. Renko brez zadržkov delila svojo izkušnjo preživetja in da je v tem nekaj skrajno očarljivega, ne sliši nič ereševsko – a kurc gleda, vsak ima svoje živalsko mesto, ki si ga želi obvladati in ne ve, kako. 

Da živalsko mesto sem ter tja spozna tudi sam, je ugotovil Matija.