Nezvestoba po poljsko

Nezvestoba po poljsko

Recenzija izdelka
Naslovnica
27. 6. 2012 - 13.00

 

Seznam prešuštnic med branjem sproža pestro paleto občutkov, vse od silnega dolgočasja in naveličanosti pa do občudovanja, poglobljenega zanimanja in celo ekstatičnega navdušenja. Roman Seznam prešuštnic, ki je v letošnjem letu izšel pri založbi Sodobnost International, je leta 1993 napisani prvenec poljskega pisatelja Jerzya Pilcha. Presenečenje ob odkritju, da gre za prvenec, je iskreno in veliko.

Prvo, kar ob branju Seznama prešuštnic opazimo, je izjemen smisel za ritem, gibkost in razgibanost jezika, ki nas povsem prevzame s svojo poudarjeno estetiko. Pisatelj rabi ogromno število svežih metafor in v epskem zamahu opisuje prigode iz osebne preteklosti. Roman epizodično popisovanje protagonistove zgodovine pripenja na razmeroma enostaven zgodbeni okvir. Gustav, ki je osrednji lik zdaj prvo- zdaj tretjeosebne pripovedi, je asistent na fakulteti in neuresničeni pisatelj. Zgodbo pripoveduje izmenično prvoosebno in tretjeosebno, kakor da je on sam junak svojega romana. Zunanje dogajanje je določeno z obiskom švedskega humanista, ki mu nikoli ne izvemo imena. Gustav ga vodi po Krakovu in mu kot vodič s fakultete razkazuje mesto. Namesto konvencionalnih zgodb o zgodovini in kulturnem ustvarjanju v Krakovu, pa Gustav gostu streže z zgodbami iz svojega življenja. Seznam prešuštnic je tako mestoma pisan v drugi osebi ednine, ko Gustav nagovarja švedskega humanista.

Ena izmed tistih podrobnosti, ki kažejo, da gre vendarle za roman človeka, ki svojo pisateljsko pot šele začenja, je nekoliko zmedeno, nejasno prehajanje med sedanjostjo in prihodnostjo, pa tudi že omenjeno prehajanje med Gustavom, likom iz Gustavovega romana in Gustavom, pripovedovalcem Pilchevega romana. Ravno zaradi teh, na trenutke izjemno kaotičnih prehodov, je roman mestoma težko berljiv. K temu pridodaja tudi občutek naveličanosti, ki ga v prvi tretjini romana večkrat sproža občutek, da želi pisatelj vedno znova in znova dokazati, da je virtuoz svojega jezika in mojster zagonetnega pisanja v postmodernistični maniri. Pisanje je tako mestoma nekako prisiljeno in čutiti je noto ihtave pretencioznostzi. Ti občutki se pojavljajo predvsem v delih romana, kjer se Gustav loteva narodno-zgodovinskih in verskih vprašanj in povsem izginejo kasneje, v intimnejših poglavjih.

Pilch mojstrsko popiše posledice prevare, ki jih občuti prevarani in psihološko utemelji Gustavovo skakanje čez plot, hkrati pa se s priznanji o lastnem razočaranju razkriva tudi resnica o tem, zakaj Gustav švedskemu humanistu pripoveduje o sebi, namesto o Krakovu. Poljski kritik Jan Błoński ta pripovedni način, ki najbolje izraža Pilchevo pisateljsko svobodo, imenuje govoričenje. Gustav je sicer res univerzitetni profesor, vendar je kljub temu prav takšen človek iz območja marginalnosti, kot mnogo drugih. Svoje nesrečno življenje zapolnjuje z govoričenjem, ki izhaja iz poljske romantične literarne smeri, kramljanja (gawęda). Od tu izhajajo tudi mnogi primeri arhaizmov v romanu, ki služijo predvsem ironizaciji, pa tudi primeri pesmi, verzificirane proze in spomini.

Rdeča nit romana je prešuštvovanje. Pa ne le prešuštvovanje v ljubezenskem odnosu, temveč tudi prešuštvovanje kot prevara oziroma izdaja svoje vere – Gustavov brat je kljub materinemu nasprotovanju in bolečini odšel z evangeličanko – in prešuštvovanje kot prevara lastne države – prešuštvuje Gustavov oče, ko postane vojak nemške vojske. Prešuštvo tako pomeni upor in ima višji cilj. Gustav celo svoje ljubezenske prevare označuje s filozofsko mislijo, da prevara pomeni posloviti se od fenomena ravnodušnosti do sveta in se ob koncu romana odloči, da bo na ženske še naprej gledal kot na objekte, kar lahko metaforično razumemo tudi tako, da bo tudi na Poljsko gledal objektivno, brez čustev ljubezni, ki si jih po njegovem mnenju ne zasluži.

Roman, pisan v izbranem jeziku, s pridihom postmodernizma, se celostno loteva problematike prevare in je odličen poskus zajetja poljske stvarnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Edino, kar na trenutke zmoti, je določena mera kot balonček napihnjene samozavesti, ki pa se gotovo prepikne in uplahne z izkušnjami.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.