Neil Gaiman si je z zbirko kratkih zgodb Nordijska mitologija zadal ponovno napisati mitološko izročilo evropskega severa. Raje, kot da označimo delo za reinterpretacijo, bi rekli, da je napisal pastiš starih mitoloških zgodb iz arktičnega kroga ... Skrčil, optimiziral in odrezal je jezikovno potrjevanje resničnosti pripovedi skozi bombastičnost zatrjevanja v balastu stare proze. Na novo je napisal zgodbe o Thoru, Odinu, Lokiju in vseh ostalih likih in kreaturah tradicije, ki je od poganskih verovanj še najbolj prisotna v današnji pop kulturi.

Gaiman se tematike ne loti površinsko, nordijski lore pozna od zunaj in znotraj, bolj in manj znane dogodke iz valhalskih dvoran priredi v jeziku, ki je stilistično moderen, vendar ohrani pradaven duh bajeslovnih pripovedk, ki so si jih Vikingi in ostala nordijska plemena pripovedovali ob ognjiščih. Namen svojega posnemanja nakaže tudi sam, ko napiše: »V tem je radost mitov. Zabavno je to, da jih pripovedujete sami – k čemur toplo spodbujam vas, ki to berete, […] jih naredite za svoje in kakega temnega in mrzlega zimskega večera ali na poletno noč, ko sonce kar noče zaiti […]«.

Neila Gaimana bi lahko imenovali za pisca psevdo mitologije, svoj talent je pokazal že s kultnim stripom Sandman, v katerem materializira metafizične koncepte, kot so smrt, usoda in uničenje, ter jim postavi nasproti božanstva najrazličnejših panteonov. Podobno je storil tudi z romanom Ameriški bogovi, ki je zmes antične in moderne mitologije ter se dogaja v moderni Ameriki, prirejen pa je bil tudi v serijo. Gaiman svojo fascinacijo nad mitologijo, še posebej nordijsko, vleče še globoko iz otroštva. Svoje bralno popotovanje v svet Odina in druščine je začel z znanim Marvelovim stripom o Thoru, nato pa presedlal na malo bolj pristne pripovedi o leglu burkežev iz Asgarda.

Njegove zgodbe imajo razen oseb malo skupnega s superherojskimi stripi in filmi, pravi nordijski bogovi niso zgledni heroji, polni pravičnosti in pokončnosti. Bolj kot krščanskemu bogu in svetnikom so bližje grškim božanstvom, poosebljajo človeške slabosti in vrline, njihovo življenje se vrti okoli spletk in prevar, častihlepja in zavisti, v norosti in neumnosti pa nordijski bogovi svoje grške rojake še prekašajo.

Nordijski bogovi niso tisto, kar bi si sicer predstavljali kot boga. Tako po temperamentu kot moči jih težko postavimo ob bok impresivnejšim entitetam historičnih mitov in religij. Niti približno niso gazde v kozmusu, ustvarili so naš svet, vendar ne vsega, kar je. Mnogo je tistega, kar je bilo pred vrhovnim bogom Odinom. Še sami bogovi so bili ustvarjeni po naključju, ko je nepredstavljivo velika krava, ki si jo je lastil prvi velikan Ymir [Ji-mir], izlizala praočeta bogov Bura. Drugače rečeno, nordijske bogove je predhodilo še govedo. V tej seštevanki smo ljudje popolnoma nepomembni, razlog za stvaritev prvih ljudi je Odinov dolgčas, ko vdihne življenje dvema hlodoma in izkleše človeške podobe. Thor je debel, vedno pijan, zabit in kosmat rdečelasec, daleč od podobe svetlolasega arijskega korenjaka. Legendarno kladivo Mjollnir vseeno vihti z uničevalno močjo, vendar ne vedno v pravo smer.

Kolikor so nordijski bogovi prikrajšani v božanskosti, toliko bolj izražajo avtentične aspekte človeškosti. Posebno fascinanten lik je Loki, brat Odina po krvni zaprisegi. Če v Marvelovih filmih Loki nastopa kot nadut antiheroj, je tu do obisti krut spletkar, ki se mu prevare obrnejo v lastno škodo. Na vsakem koraku se dogajajo neumnosti, bogovi počnejo potegavščine iz razlogov, redko boljših od egoistične nečimrnosti. Ob branju vsakokratne zgodbe spremljamo skorajda cikličen prehod od burkaške komedije, odurnih pripetljajev in nasilnih obračunov do trivialne krutosti. V zgodbi Medica pesnikov, ki govori o izvoru pesništva, se nadejamo navdihujoče pripovedi, dobimo pa naklepni umor enega od bogov, izžemanje krvi iz njegovega trupla in na koncu Odina, ki spremenjen v ptiča iz riti brizgne drisko nekomu v obraz.

Izpostavimo lahko še zgodbo Freyina nenavadna poroka. Neki velikan Thoru ukrade kladivo, Loki ga izsledi in se pogodi, da mu ga vrne v zameno za roko boginje Freye. Ta seveda zavrne vsakršno možnost poroke, zato mora Thor stopiti na njeno mesto. Trebušasti bradatež se obleče v poročno obleko in odpotuje do velikana, tam pa mora Loki iskati izgovore za vse razloge, zakaj zakrita nevesta ne daje vtisa najlepše ženske pod soncem. Tako kot vse ostale zgodbe je tudi ta seveda priredba dejanskega mita. Očitno so v davnih časih že vikingi modrovali o transvestitstvu. Vsaka zgodba obravnava določene vidike simptomov človeškosti, vendar jih kaže tako, da so priterani do absurdnosti. Kaže na prelivanje nasprotij iz enega v drugega in obratno. Lepota je le druga stran grdobe, življenje smrti, herojskost in boječnost sta zarasli skupaj pri kolenu, modrost in neumnost pa sta siamska dvojčka.

Zgodbe so naratološko sicer samostoječe, vendar se med njimi sčasoma vedno močneje vlečejo niti vzrokov in učinkov. Nespametno dejanje iz ene zgodbe povleče za sabo komaj opazne posledice v neki drugi. Posamezni incidenti, ki jih bogovi s slepo prevzetnostjo sfižijo do amena in presekajo na silo, postavljajo svoj kamenček v mozaik končne katastrofe v obliki Ragnaroka. Pripoved, očiščena jezikovnih vijug stare mitološke pretencioznosti, prikaže vso banalnost in absurd prepotentnih božanstev, ki kot potencirane človekove lastnosti sami sebe pripeljejo v neogibni zaključek.

Gaimanov mitološki projekt je simbolno poustvarjanje preteklosti. Zgodbe, ki so si jih nekdaj pripovedovali, in entitete, v katere so včasih verovali, ponovno oživijo skozi ubesedovanja večnega vračanja človeškega konflikta s seboj in s svetom. Tako kot v bajeslovni pokrajini Tolkienovega sveta gre v modernih izvedbah mitskih pripovedi za soobstajanje večne sedanjost in daljne preteklosti, ki se preliva tudi v prihodnost. To je jasno, ker je daljna prihodnost totalne destrukcije v Ragnaroku zakoličena v gotovosti konca in novega začetka. Kot napiše Neil Gaiman: »To je konec. A tudi po koncu bo nekaj prišlo.«

...