Kolarjev knjižni prvenec – pomenonosnega, a stilsko nekoliko okornega imena – v nekaterih potezah precej spominja na tok sodobne slovenske (in še kakšne) proze, ki v ospredje postavlja anekdotičnost in tako imenovanega malega človeka. Mali človek je tam takšen pogosto tudi zaradi visokega gledišča, s katerega ga opazuje pisatelj. Čeprav je zgodba malega človeka deklarativno na strani demistifikacije pisatelja, pa ga dejansko mistificira. Pisati o malem človeku pogosto pomeni simbolni vzpon pisatelja, ne glede na njegovo siceršnje razredno ali drugo ozadje.

Vendar se zdi Kolarjev protagonist majhen v nekem drugem smislu: majhen je, ker je njegova perspektiva manjšinska. Namreč, če je mali človek v omenjenem toku zaznamovan s patologijo nevroze, Kolarjev trpi za psihozo. Že s tem se jasno zariše demarkacijska črta med njegovo perspektivo in normalizirano perspektivo, saj je psihoza izrazito asocialna patologija, medtem ko je nevroza patologija socializiranosti.

Obenem se razlike zarisuje tudi v sami anekdotičnosti. Če se v prvem primeru anekdote sestavljajo v določeno pripoved, ki med drugim utrjuje mistificirani položaj pisatelja, v »Glasu noči« anekdota ne vodi v zaključeno celoto pripovedi, ampak ukinja vsako pripoved. Sčasoma se te patologije začnejo, seveda prvoosebno, izpisovati v psihotičnem tipu govorice, če ta tip definiramo skozi njegovo samonanašalnost. Vendar to ni govorica vizij, polomljene sintakse in podobnega, temveč strokovni diskurz, namreč diskurz babištva.

Znajdemo se sredi navideznega drsenja označevalcev. V resnici označevalci – po vsej verjetnosti – ne drsijo, v resnici skozi vso svojo strokovnost (ki jo lahko preverimo pri piscu romana, kar odpira poseben tip vprašanj) ta diskurz prinaša točno določene reference. Opisuje natančno določene dele telesa, medicinske posege, telesne procese in tako naprej. Ravno s prijemom strokovnosti protagonist nastavi bralki/bralcu ogledalo. Z uporabo najbolj legitimnega, skoraj svetega diskurza sodobne civilizacije, ki ostaja laiku nedostopen, ga vrže v položaj (ne v kliničnem smislu), v katerem ga prepusti nekakšnemu toboganskemu drsenju, v katerem njegova vsakdanja govorica postane sredstvo izključitve. Njegove izključitve iz zgodbe, ki ji ne more slediti.

A vendarle – ne pričakujte neberljive knjige, nekakšne pošasti, kakršne se bodo ustrašile strokovne komisije in slovenski kolumnisti. Vse omenjeno je v kratki roman vpisano z lahkotnostjo in humorjem in sploh ne bode toliko v oči. Déli, polni strokovnega diskurza, lahko poleg nedomačnosti sprožijo tudi nekakšen smeh, saj je med njimi mogoče zaznati nerodo, ki s temi besedami operira. Protagonist je v svoji nebogljenosti, v svoji majhnosti, lahko tudi zelo simpatičen, in če ne dovoljuje vzvišenega pogleda pisatelja, lahko ustvari vzvišeni pogled bralca na takega malega človeka.

Gre torej za kratki roman, ki postavlja poseben izziv. Vendar pa ta izziv ni nujno očiten. Površen bralec, takšna pa je večina, še posebej tako imenovanih strokovnih, ga bo spregledal. Odpre se vprašanje, na čigav račun gre šala. Roman je odprt izziv, ki kliče po izzivalnem bralcu, vendar bo pri utrujenem in limitiranem receptivnem stroju ta izziv težko sprejet. Zdi se, da gre za delo, ki je dovolj odprto, da ga sooblikujejo interpretacije, vendar teh interpretacij za zdaj še ni dosti. Tako »Glas noči« pred mano stoji kot izrazito ambivalenten literarni fenomen, pravzaprav še ne dovršên.

Vendar ta odprtost in neodgovorjeni izziv še ne pomenita, da interpretacij ne bo, le njihovo diferenciranost bi težko pričakoval. Kot tekst, ki lahko bralca hitro zapelje v užitek, v samozadovoljstvo, vsekakor lahko pritegne tudi širšo publiko. Na tem mestu ga bom poskusil obravnavati še izven njegove forme, na ravni senzibilno prikazanega toka življenja psihotičnega protagonista. Kadriranje epizod iz njegovega življenja, ki se lahko na prvi pogled zdi pretirano raztrgano, ustreza pripovedim o življenju psihotikov, ki jih lahko slišimo iz njihovih lastnih ust. Nedovršenost, ki zeva iz mesta, na katerem pri nevrotikih vidimo prihodnost, vase srka vse tekoče dogajanje in na svoj način preigrava razmerja med sedanjostjo in preteklostjo. Posamezne življenjske epizode so kot karte, ki jih je mogoče premešati, med njimi pa izginja vzročnost. To izginjanje pomeni, da se brišejo druge epizode, ki naj bi povezovale, če bi bile v spominu ohranjene. To pa je tesno povezano z novo obliko anekdotičnosti, ki sem jo opisoval, in tako z obliko romana v celoti.

Tukaj, na ravni vsebine, prihodnost življenja psihotika – morda je ta prihodnost grlo, iz katerega prihaja glas noči - privzame podobno vlogo, kot jo strukturirana odprtost zavzame na ravni romaneskne forme. Lahko bi torej rekli, da gre za posebno ujemanje oblike in vsebine. Tu se pokaže nova plat že tako večplastnega teksta, ki je v kontrastu z njegovo dolžino – a to ni nič presenetljivega. Ravno kratka besedila, kadar uspejo, zmorejo svojo zgoščenost izpisati v notranjo diferenciranost. Vrh te logike verjetno predstavlja forma pesmi.

Tako me ima, da bi, ko zaključujem to kritiko, »Glas noči« prebral znova; tako zaradi njegove zabavnosti in ganljivosti kot tudi zaradi tistega, kar oboje postavlja pod vprašaj. Zdaj ko berem še spremno besedilo Andreja Tomažina, ki ga predtem zaradi morebitnega vpliva nase nisem želel, pa se mi zdi, da bi lahko svojo tezo o manku interpretacije tudi spremenil; kolikor Tomažin izrecneje in intenzivneje obravnava tudi nekatere zadeve, ki so v mojem tekstu zgolj nakazane, lahko rečem, da se je en bralski pol že oblikoval. Glede na to, da nekateri indici kažejo, da drugi že obstaja, lahko z zanimanjem čakam še njegovo artikulacijo – a spet, če se ima zgoditi.