Revija Outsider je nedavno izdala brošurico Med vrsticami, v kateri je zbranih dvanajst intervjujev s slovenskimi časnikarji. Imen intervjuvancev nima zares smisla naštevati, niti secirati njihovih besed. Morda bi se malo obregnili ob precejšnjo formulaičnost in ponavljanje vprašanj — čeprav se je avtorica Nina Granda potrudila vsakemu nameniti nekaj uvodnih besed, se bralec ne more otresti občutka, da so bili nesrečni novinarji podvrženi nekakšni anketi. Vendar nočemo biti krivični: formulaična zasnova nam omogoči, da pridobimo enoten in širok vpogled v skrite misli slovenskega novinarstva.

Novinarska peresa — vsa po vrsti, ne glede na leta delovne dobe v osrednjih slovenskih medijih na števcu — ne verjamejo, da mediji, ki jih sooblikujejo ali so jih sooblikovali, opravljajo svoje delo. To se pravi, da verjamejo v dvoje: prvič, da morajo biti mediji nepristranski, informativni, pluralni in uravnoteženi varuhi svobode in demokracije, in drugič: v svojo osebno integriteto. Ne verjamejo pa, tretjič, v medije, ki so jih mnogi med njimi tudi kot uredniki desetletja sooblikovali. Kar je drugod teorija zarote, je pri nas  gniloba v srcu: neka zgodba obstaja, pravijo novinarji sami, nekaj ostaja zamolčano, nezapisano!

Nenavadno! Kako je lahko prišlo do tega nezaupanja? Kdo naj bi zapisal to skrito resnico, čigava odgovornost je rešiti naše medije?

Časnikar, ki bi moral vedeti, da je njegova usoda, da ga bo požrl čas — nikomur ne bo ostal v spominu — se tu postavlja s svojo osebnostjo, s svojo moralnostjo, s svojo vrlino. Paradoks! Časnikar naj molči — in pusti govoriti drugim. Ko beremo Med vrsticami, se čutimo prikrajšane za dvanajst knjig intervjujev.

Novinarski posel je razumeti svet, razumeti druge — in pozabljati nase. Morda torej težava ni toliko v naših medijih kot v plevelu, ki se je razrasel v novinarskih dušah. V prav tistem prepričanju, da so novinarji vrli in mediji nekakšen oblastni organ demokracije. Kolumnisti, ki se čutijo poklicane k uveljavljanju svoje individualne novinarske vrline, morajo biti hudo razočarani, ko ugotavljajo, da njihove besede izginjajo v pozabo!

Nobeno presenečenje tudi ni, da knjiga ne vsebuje intervjujev z nesrečniki, ki osem in več ur dnevno prepisujejo agencijske novice, pa s tistimi, ki opravljajo nehvaležne obhode sodnih dvoran in novinarskih konferenc. Namesto tega beremo intervjuje z glamuroznimi kulturnimi novinarji in kolumnisti ‒ tistimi, ki imajo z vsakodnevno muko sveta še najmanj stika.

Zato nočemo naštevati imen intervjuvancev, zato nočemo secirati njihovih izjav. Tudi mi hočemo od novinarjev vrlino ‒ vrlino anonimnosti, v kateri stoji ime samo kot znamenje odgovornosti do sveta.