Druga pesniška zbirka Andreje Štepec, Edit Paf, punce z Jesenic: Jesenožki (jst sm tok utrujena), LUD Šerpa, 2022

 

prah se lomi ob dopoldnevu

ti se zlomiš ob prvi kavi 

 

Vračanje v jesen ali vračanje domov, na Jesenice. Jesenožki iglasto zbodejo pod prsti, ko drsimo med filigransko tkanimi verzi, vse od lirskih izpovedi do kolektivne bolečine. Druga pesniška zbirka Andreje Štepec bralca previdno postavi v prostor, kjer je pesničin doživljajski svet neločljivo povezan z izkušnjo skupnosti. S potopitvijo v svetovno osamljenost se razdalje poglobijo ‒ vse do popolne odsotnosti odnosov. 

 

morda mislite da je hudo

ampak vse ves čas umira 

 

Odnos nastaja tudi v odsotnosti, nas opominja avtorica. Z razmišljanjem o odsotnem bitju vzpostavimo spominjanje; ob daljši neprisotnosti bitja se z njim spoznavamo le še v mislih in podvrženi smo temu, da ga vedno mislimo drugače. Se spominjamo samo spominov? Zato se pesmi s slutnjo odtekajočih poletij, ki mejijo na hladno, a subtilno jesensko razkrajanje, razdelijo na zgodnje in pozne spomine. Prvi segajo vse do železarskih Jesenic, pesničinega otroštva, igrive igre ristanca in sestrskih vezi. Sveži spomini so nepreklicno združeni s predhodnimi. Ti vodijo v srž polpreteklih ljubezni, v kratke svetlobne zamike trajanja odnosov. V čas, ki je izmerjen s toploto, z razgaljenjem kože in dotikom medenic. Ravno z razhodom pa se ti dve časovni elipsi povežeta. Avtorica se ponovno poišče, da bi nam lahko razložila, kako je bilo. 

 

vračam se tja

kjer

roke same zamahnejo

v temo

 

in so stanja lune še

močnejša

in stanja nožev

še ostrejša  

-

Jesenice so zatočišče

uteha

skrivni ristanc

obe nogi

hkrati na začetku

in

koncu

 

Tako se drobijo vrstice v pesmih Jesenožkov ‒ s spretnimi inverzijami, z rezi v oster, trden ritem. Besede, ki jih avtorica dinamično razpolavlja v verzih, dobijo nov pomen. Niz asociacij se gibko spleta v pesem. Podaljšana misel se kot v romanu toka zavesti zmanjšuje vse do izginotja, a takrat jo že prestreže nova. Pesem je glasnejša od misli, spregovori, četudi razlomljeno in tiho. 

 

bila sem še dekle

sem še

 

V verze ujeti glas nas preseneča z zrelostjo, s skelenjem bolečine. Če smo se v prvi pesniški zbirki, Edit Paf, soočali z brezkompromisnostjo pesničinega skorajda »pessojevskega« alter ega, se v drugi zbirki znajdemo prav tam, kjer se »zajebanost« preobrazi v iskrenost. V tisto, kar je bilo vedno zadaj, za Edit Paf, za Andrejo Štepec – v punco z Jesenic. Avtorica se obrani telesnih krčev, stikanja, vzkipljivosti, najstniških izbruhov, in raje pove, tako kot je, iz notranjosti. Zakaj bi se pretvarjali? Jst sm tok utrujena. Utrujenost nas prevzame, ko se zavemo, da z vsakim trenutkom kopnimo hitreje. A z utrujenostjo se pomiri vesolje; zamolčimo v spanje, v katerem se tu in tam sliši občasno brušenje nožev.

Čeprav se lirski jaz večkrat nevarno zaplete v jarme velike izolacijske korona-krize, ob tem ne občutimo odpora. V pesmih se lahko udobno namestimo, nihče nas ne poskuša prisiljeno spominjati na samoto, lahko smo zunanji opazovalci, spremljevalci, ali pa z avtorico vstopimo kar neposredno v njeno izkušnjo. Skrbno oblikovani pesemski sklopi nas navkljub zaskrbljenosti, da se bomo znašli v verigi pesniških gesel, vedno popeljejo do vživetja ali poistovetenja z avtorico. Ko se loteva tem, ob katerih se pojavijo pasti za zdrs v moralizirajočo držo, se spretno vrne k intimnosti. Bralca usmerja v počitek pod gorečo luno, v mehkost meglenega zavetja, ne glede na to, kaj pride z jutrišnjim dnem. 

 

Že zdaj se mi nič ne da

jutri

Že zdaj se ne prepoznam

jutri

Že zdaj imam obraz

od jutri

 

V Jesenožkih je veliko neizgovorjenega, podtalnega. Posamezne pesmi se ob prvem branju zdijo kompleksne. Sploh, če se odločimo, da jih bomo razlagali sproti, »od vrstice do vrstice«. S tem jim ne naredimo usluge, saj nas avtoričina roka usmerja k celovitemu pogledu, k poglabljanju v daljše in k premišljanju o krajših pesmih. Njihova rdeča nit so ponavljajoči se elementi, ki se skozi celotno zbirko rojevajo v najrazličnejših besednih zvezah: noži, Jesenice, jesen, fnt moj. Tako gosto rabljeni so že skoraj neločljivi od pesnice in kmalu postanejo oznake za majhne prepoznavne resnice. 

 

fnt moj

od jutra se anben

ne poslavla

pride vate 

 

Prepoznavne elemente avtorice razumemo kot nujno sito za razlago določenih verzov in njihovih abstraktnih povezav, ki se do konca pesmi vselej razrešijo v dodelanosti avtentične pisave. Edit Paf, punca z Jesenic, se z jezikom potopi v družbene ureznine, iztrga nas iz pogovorov in nam odgovori z že znanimi besedami, v katerih na novo odkriva pomensko nedotakljivost. 

 

poletje bo bolelo

poletje te bo zabolelo

in dnevi postanejo krajši

jokam vmes

 

Pesničin literarni subjekt se pred nami vedno prikazuje v nedokončanosti, v ubeseditvi spominov ‒ morda resničnih, morda ne ‒ in ravno to ga naredi lepega. Ta Jaz, subjekt, je jaz ženske, njenih neolepšanih izkustev, je vedno nekje med erotiko in smrtjo, z možnostjo tragičnega preobrata. Kar najhitreje pomislimo, da noži prinašajo slutnjo smrti. Nož, ki bo v prvem delu filma vidno odložen na pult, bo v drugem delu zagotovo uporabljen. 

 

moj nož ni materija

nož beseda

 

Avtorica se z besedami, noži, poigrava, ti so vseprisotni v najglobljih strasteh in ko se dvignemo do vrhunca, zarežejo. S koncem pesmi smo prerezani, odrti, slečeni in takrat se naše čustvovanje šele prične. Eros in Tanatos sta na Jesenicah združena. našla bom / pogled / ki me vidi / kot / mačko / Avtorica ima mačjo kožo, preživi sedem življenj bolečine, prede in pokaže kremplje.

Komur bodo bralske poti prekrižali Jesenožki, bo zagotovo očistil svoj solzevod. Kajti: vse kar me je prizadelo / me je prizadelo za / vedno / Na koncu pesniške zbirke se skriva olajšanje, nova poletja se nezadržno bližajo in tudi ta bomo nekoč predihavali. V bolečini se navsezadnje pomirimo. 

 

 

Pesničina avdiovizualna predstavitev pesmi, Edit Paf: Fnt moj, bodi moj dobar klastrfak: https://www.youtube.com/watch?v=cDd-qtr0WBo&ab_channel=EP