Roman Veronike Simoniti z naslovom Kameno seme se ukvarja s prezentacijo dejstev, ki jih nato bralec v luči prebranega retroaktivno konstituira kot resnico. Bistvo bi lahko povzeli: vsake oči imajo svojega malarja. Obenem ni tako preprosto.

Ozadje je takšno: na dalmatinskem otoku fiktivnega imena se zbere razširjena ezulska družina, na naši strani meje bi jim rekli optanti – tisti Italijani, ki so se po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni znašli na jugoslovanskem ozemlju in se odločili za selitev v matično domovino. Družino sestavljajo svetovljanski upokojeni poslovnež, njegova malomeščanska žena in njuna odrasla otroka, mamin sine in njegova ljubosumna sestra s svojo družino. Z denacionalizacijo so dvajset let pred tem dobili vrnjen del družinskih nepremičnin in od takrat prirejajo vsakoletna srečanja za otoške ezulske družine. Priprave na srečanje in večer dogodka sta časovni okvir, v katerem se potem dejansko odvija romaneskno dogajanje.

Za romaneskno dogajanje se izkažejo bolj ali manj naključni in precej vsakdanji dogodki, ki pa so pripovedovani znova in znova, vsakič z drugim pripovedovalcem – enem izmed protagonistov v romanu. Osrednji dogodek zaznamuje kamen, ki ga travmirana in osamljena ženska vrže čez ograjo med goste, da bi utišala njihovo preglasno zabavo, vendar pri tem zadane enega izmed gostov in povzroči paniko. Okoli tega se potem v krasni dalmatinski kulisi premešajo številna znanstva in različna razmerja, ki predvsem nikoli niso to, kar se sprva zdijo. Turisti, ki so v resnici staroselci, domačini, ki so v resnici prišleki, laži, ki rešujejo konzervativni pogled na svet, izgube, ki zameglijo presojo, stare ljubezni, ki ne morejo biti več samo lep spomin, nova znanstva, ki obetajo prepovedane strasti, upanje, ki je prevara; še več, ki je samoprevara in travma, ki jo rehabilitira alkohol – seznam pri tem sploh ni izčrpan. Miselni balast protagonistov je podzavestno celjenje, ampak rane so paradoksno vedno bolj odprte.

Kot rečeno, vsako poglavje pripoveduje drug protagonist in vsak banalne, naključne dogodke interpretira po svoje, seveda v luči lastne preteklosti in individualnih izkušenj, in vsak doda nekaj nekaj svojega o ljudeh in dogodkih. Pomembno je, da nihče izmed pripovedovalcev ne sestavi popolne slike, ki bi celostno, z vsemi podatki, ki so sčasoma poznani bralcu, predstavila zaporedje in kavzalnost dogodkov. Kako bi tudi jih, saj nekateri segajo dvajset let nazaj in se zdaj odvijajo zgolj njihove posledice. Kako neke dogodke prikazovati “resnično”, ”res tako, kot so se zgodili”, je skratka popolnoma relativna stvar.

Roman Kameno seme je težko ne brati kot reprezentacijo resničnega življenja in resnične naivnosti kognicije v literaturi. Kako je zaporedje dogodkov reprezentirano v več vzporednih paradigmah, re-prezentirano, pri čemer se obenem to zaporedje za vsakega izmed protagonistov prične z nekim popolnoma drugačnim dogodkom, za katerega ni nujno, da ga ostala druščina pripovedovalcev in njihovi kolateralni udeleženci v življenju sploh zaznajo. Vsak od protagonistov začne svojo serijo dogodkov nekje drugje in nit vsakega izmed njih se preplete z nitmi drugih na drugačen način in na drugem mestu.

Resnica v romanu kljub vsemu ostaja ena sama. Prikazana je iz nekaj različnih zornih kotov, različno je dojemana, ni se pa dogajalo več različnih stvari hkrati, da bi lahko govorili o večplastni resničnosti ali celo o več vzporednih resničnostih. V najboljšem primeru lahko govorimo o prepletanju narativne resničnosti in resničnosti avtorstva romana, in sicer na nivoju avtoričinega vpletanja sebe v roman oziroma omenjanja lika pišoče ženske na plaži, ki nima nikjer nobene druge vloge in za katero se konec koncev izkaže, da je to odrasla vnukinja, ki se je prišla spravit z otokom in s svojo mladostniško usodo in za katero se izkaže, da je avtorica tega romana.

Če vsebina romana implicira, da nam je resnica ali pa vsaj resnica v vsej svoji celovitosti v dejanskem življenju nespoznatna, pa je resnica obenem očitno toliko bolj spoznatna v literaturi, kot je zastopana v romanu Kameno seme. Literatura kot da popolnoma razkrije, kako nam življenje razkriva premalo ali kako razkrije samo delno. Prevzame vlogo Resnice z veliko začetnico in flikne ves postmodernistični gnev nazaj v metafizični krog vladavine besede kot zakona. Takšna interpretacija odpira veliko poglavje reprezentacije v literaturi in z njim veliko neodgovorljivih vprašanj (ki so očitno ponovno stvar pogleda na svet): je literatura eden izmed načinov spoznavanja življenja? Je bistvo literature v tem, da spoznamo nekaj novega, da se naučimo stvari, ki se jih sicer ne bi, da se oprimemo dejstev, ki bi se nam sicer izmuznila? In smo nazaj pri Heisenbergu, pri tem, da je vse relativno, da je vse stvar percepcije.

Bolj relevantno kot o nespoznatni resničnosti se mi pri romanu Veronike Simoniti zdi govoriti o drsečem označevalcu, ki od protagonista do protagonista, kot jih srečujemo v romanu, privablja nase drugačne označence. Kamen je kamen. Kamen je laž, kamen je hrup zabave s terase, kamen je levičarsko sranje, kamen je izginotje, kamen je fotografiranje, kamen je zanikanje, kamen je travma, kamen je denarnica. Stilistično je pri tem zelo uspešno izpeljana avtoričina poteza, da ne dela umetnega suspenza. Označenec ni nikoli skrit – ah, je, neko sporočilo izgine, a se stvari kmalu razjasnijo. Ni pa bralcu treba ugibati, iskati znakov ali se zazirati v katerega izmed protagonistov po odgovore. Vse je na dlani in kljub temu vsak vidi samo to, kar hoče videti.

S svojim romanesknim prvencem Kameno seme je Veronika Simoniti med petimi finalisti za letošnjo nagrado kresnik. Žiriji pri izbiri lahko samo pritrdim, vse namreč kaže, da literarna in tematska zanimanja, ki so gnala Simonitijevo že pri krajših literarnih formah, več kot uspešno prenesejo tudi razširjen in poglobljen romaneskni kontekst.