Tomažu Šalamunu niti smrt ne more preprečiti neumorne pesniške produkcije. Odkar je pred dobrega pol leta umrl, je izšla že druga posthumna knjiga pesmi. Še neživ je produktivnejši od tako rekoč vsakega drugega še živega pesnika. Pri LUD Literatura je bila izdana zbirka Ta, ki dviga tačko, spi.

Mimogrede ne morem ne omeniti, kako je za založnike oziroma kar razpečevalce umetnosti vobče artistova smrt morda tisti ultimativni, nepresegljiv marketing. Kaj konzumljivejšega od mrtvega avtorja. No, po drugi strani pa prav Šalamun ni nikoli, odkar se je s svojo poetiko ustoličil kot horizont najmanj slovenske poezije nasploh, imel kakšnih problemov z objavljivostjo. Sploh pa, naš pesnik tako ali tako ne daje nikakršnega vtisa mrtvosti. Saj, kot začenja zaključevati pričujoče poezije,

Opazovati smrt svoje umrljivosti jezik oteče.

Pa dovolj o vseh teh morbidnostih, zajezikajmo proti knjigi. V nasprotju z naslovom predzadnje zbirke, Orgije, potenco katerega je pač težko naddrkniti, se tale zdi kot kak otroški šund. Ta, ki dviga tačko, spi. Ne da otroci ne bi znali biti potentni. A kakršnekoli daljave med naslovoma se itak povsem zbližajo ob samih pesmih, strukturiranosti, knjiginem naslavljanju. Ki pa si na malone nezaobjemljivi odfukanosti subjektovega izrekanja vse polomijo jezike, zobe, čeljusti, pomenjanje nasploh. Fak, kako pržijo jezik in ga znova in znova zapletajo v past lastne impotence. Na dimniku. V Bizancu. Na olivnem olju. Suknjice, suknjice nositi in bavo. Z modrim jajčevcem. Ubili te bomo. Kondor vali listje. Šepajo v sodu zariglani, v linoleju ni praske. In tako naprej.

Kakor v Orgijah je tudi tu besedna in stavčna formalnost enaka, se pravi bolj ali manj dvovrstične kitice, kratke pesmi, prismuknjene povedi, jezikovni križ kraž. Tudi razdeljenost pesmi je podobna kakor recimo temu knjigina referencialnost, čudenje in občudovanje mlajših pesniških tovarišev. Trenutno v svetu poezije najbrž ni večjega frajerja od našega prijatelja Karla Hmeljaka, ki jadra hitro, ki mu je posvečena ne le pesem v zbirki, temveč kar cela zbirka. In seveda, bojda polprivatno izjavljanje, natisnjeno na zavihku: Prebral KRČRK. Divje navdušen. Karlo me je dohitel in prehitel po najini skupni špuri.

In tako smo dobili katastrofo, prav našo bukvico. O kateri pa je vendarle treba ponoviti, kar je bilo nekje drugje izrečeno že ob Orgijah. Jasno, probava nekaj, črke krči v kurčev šus, torej korespondira, tipa, snifa po omenjeni špuri, za resno analizo česar bo treba pač čakati na drugo priliko, drugega pisca. A Šalamunovo prekletstvo in obenem blagoslov je preprosto dejstvo, da je zmerom bil predvsem pesnik, pisan z veliko, Pesnik, čigar poezija je izčrtkala karto vseh ostalih pred, ob in pošalamunovskih pesnjenj. In tudi iz te prekanonizirane paradigmatske pozicije zmerom predvsem – pesni.

Kar pomeni: njegova poezija skozinskoz tako neobrzdljivo beblja, saltira in kreše jezik, da vedno znova tako rekoč zažiga in požira vse obpesemske nastavke. Tekst ubija kontekst. Kontekst blodi po tekstu brez sidra. Jadra skoz vse pomene in nobene. Kot bi se bal vezati na karkoli. No, včasih mu že uide kakšna svinčena. Ne le Vešto (se pravi prepikan) in kadmij (kralj svinca) se praskata. Ne, tudi čisto brutalno obligatorna. Kaj je s to vodo? Prevelika je. Jaz sem jo imenoval ocean milosti in ljubezni. Ali Poljubljal sem ga po kosih, da mi ne bi razpadel. Why would you like me to die. Ampak nič bat, ta zadnji navedek je naslovljen s Tour de France.

Skratka, svojega pesniškega jezika si ne pusti zavezati na čemerkoli in čemurkoli, razen nuji, da jezika dalje. Kot bi ga bilo strah obstati. Kot da bi ob obmolku izrečena stvar prav morala dobiti nepovratno zavezujoč pomen, zato drobi in drobi in drobenclja naprej po svojem drobu. Pesniški glas Tomaža Šalamuna pač nikoli ni mogel zares nehati govoriti. In očitno tudi ne bo. Ne le zaradi njegovih posmrtnih izdaj, temveč morda predvsem zaradi toliko drugih glasov, ki jih goni po svoji dikciji, ter izziva, naj mu le probajo pobegniti, če si upajo in če se to sploh da.