Goli objem, ki je pri LUD Literaturi v zbirki Prišleki izšel leta 2024, je tretja knjiga kratke proze uveljavljenega slovenskega pisatelja, pesnika in glasbenega kritika Davorina Lenka. Goli objem ali »introspekcija postmodernega narcisa s cevjo pištole, prislonjeno na senca«, kot ga opiše avtor, v glavnem deluje kot zbirka krajših zgodb, izmenjujočih se z avtofikcijskimi eseji, katerih osrednji temi sta nasilje in pisanje. Bolj ko se bližamo koncu, bolj se fikcijska in avtofikcijska poglavja v smislu téme, sloga ali pripovedne tehnike zlivajo v eno in zabriše se meja, ki je bila med deli knjige na začetku jasno postavljena. 

Temo nasilja avtor uvede posredno. Pripovedovalec na prvih nekaj straneh zbirko nameni fenomenu, ki ga sam poimenuje »generacija Columbine«, torej generaciji, ki je spremljala strelski pokol na istoimenski srednji šoli v ZDA konec devetdesetih. Zapiše: »Columbine je manifestacija naše generacije, saj smo s tem pokolom dojeli (čeprav res šele retrospektivno), kar je ostali svet dojel šele ob napadih na Wold Trade Center. 

Dojeli smo nasilje.« 

Četudi nasilje ostane osrednja tema ostalih avtofikcijskih poglavij, generacija Columbine nikoli več ni omenjena in zato nekako obvisi, temu pa ne pomaga dejstvo, da je nasploh šibko opredeljena. Prav zato, ker je na drugih mestih pripovedovalec pogosto nagnjen k prekomernemu razlaganju nekaterih konceptov, tu šibka opredelitev izstopa. Prav tako pa mede dejstvo, da pripovedovalec lastno izkušnjo z navezavo na Columbine sprva opredeli kot nekakšen ekskluziven klub, kasneje oznako brezobzirno razširi na celo generacijo, potem pa to trditev nenadoma opusti. 

Posplošitve zmotijo tudi v nadaljnjih poglavjih, ko jih pripovedovalec vstavlja med razmišljanja in se zanje zdi, da zgolj zapolnjujejo prazen prostor. Tako nas na primer obvesti, da »Vsi ljudje nekaj pogrešajo — bodisi to, kar so izgubili, bodisi to, česar niso nikoli imeli.« Dobimo vtis, da so nekatere povedi del besedila samo zato, ker dobro zvenijo, umanjka pa razmislek o njihovi vsebinski vrednosti. 

Pripovedovalec Golega objema se z nasiljem sooča prek obračuna z otrokom v sebi. Prikliče ga predse in se z njim pogovarja, analizira njegova dejanja in misli ter jih kontekstualizira in aktualizira. Večina avtofikcijskih poglavij je napisana v drugi osebi ednine in zveni kot nekakšen nagovor pripovedovalca, ki misli in dogodke narekuje samemu sebi. »Piješ kavo in kokakolo, med tabo in prenosnikom so pepelnik, zavojček s tobakom, vžigalnik, rizle in filtri,« zapiše. Otrok je tako skoraj že fizično prisoten, včasih pije, včasih kadi ob oknu, večinoma pa služi kot pokazatelj pripovedovalčeve rasti. Ta je prikazana skozi jasno vzpostavljene kontraste med njim in otrokom ter skozi njegov pokroviteljski odnos, ki iz njega dela nekakšnega vzvišenega starejšega brata. 

Prek soočanja z otrokovo izkušnjo s tako imenovanim bullyingom nam je slikovito predstavljen začaran krog nasilja, ki se za vse vpletene zdi neizbežen. Proti koncu pa pripovedovalec, spet s pomočjo izkušenj iz preteklosti, pride do zaključka, da je orožje proti vsemu temu nasilju objem. Čeprav se nam morda zdi, da smo kaj podobnega slišali že kje drugje, je poglavje o objemu kljub vsemu spretno zastavljeno in zato ne deluje zlajnano. 

V Golem objemu ima pomembno mesto tudi pisanje, ki je poleg nasilja velik del pripovedovalčevega otroštva, kar avtor izraža z nekoliko obrabljenima simboloma pištole in pisalnega stroja. Večkrat smo priča prizoru, ko pripovedovalec kot otrok sedi za pisalnim strojem in se med pisanjem igra z revolverjem ter srka viski. Pisanje je pomembno tudi odraslemu pripovedovalcu, ki to dejanje rad opisuje, omenja svoje nagrade in uspešno pisateljsko kariero ter bralcu vsiljuje podobo sebe kot nekoga, ki nujno mora pisati, včasih kar z  dobesednim zapisom te trditve. 

Lenkova avtofikcija vseskozi vzbuja vtis, da se na vse kriplje trudi, da bi bralci glavnega junaka videli na določen način. To se kaže tudi, ko delo neprestano poudarja lastno iskrenost. Vse to bi lahko bralci med branjem zaznali sami, z eksplicitnim zapisom pa pripovedovalec ustvari prej nasproten učinek. Neprestano opredeljevanje lastne iskrenosti deluje skoraj obupano, bralec pa vanjo zato instinktivno podvomi. Enako velja za nujo po pisanju, ki bi posebej v avtofikciji skoraj morala biti razvidna iz pisanja, ne zgolj eksplicitno izpričana. Ob tem prav tako zmotijo nekatere jezikovne nerodnosti, kot so prekomerna raba tropičja, nepotrebna retorična vprašanja in napačna raba besede »patetičen«, ki v slovenščini pomeni bolj »pretirano vzhičen« in ne »pomilovanja vreden«, kot smo vajeni iz angleščine. 

Neke vrste oddih pa predstavljajo striktno fikcijski deli poglavij, v katerih se vseeno manifestirajo nekateri koncepti, ki jih pripovedovalec napove v avtofikcijskih delih. Te kratke zgodbe so na primer polne odbite spolnosti, ki je za Lenkovo pisanje tudi sicer značilna in s svojo kakovostjo, vsaj v primerjavi z avtofikcijskimi poglavji, na trenutke upravičujejo vzvišenost avtofikcijskega pripovedovalca, ki se rad baha z nagradami in uspešno pisateljsko kariero. Ne zmoti niti dejstvo, da so nekatere popolnoma nepovezane s temami, ki v Golem objemu sicer prevladujejo. Tiste, ki so, pa dajejo vtis, da se pripovedovalec lažje izraža posredno, skozi kratke zgodbe, kot pa direktno, skozi avtofikcijo. 

Čeprav se knjiga spopada z vélikimi temami, kot sta resnost nasilja med mladimi in njegov vpliv na nadaljnji razvoj osebe, pa izvedba za njimi nekaj korakov zaostaja. Zaradi nenadne opustitve teme Columbine, posplošitev, performativnosti avtofikcije in nekaterih pisateljskih kiksov je branje Golega objema oteženo, med napakami pa se izgubi tudi potencialna sporočilnost zbirke. 

Skozi tropičja se je patetično prebijala vajenka Ela.