Od strejtovstva do burnih lezbičnih razmerij
Nedavno je v Škučevi zbirki Lambda izšla kratkoprozna zbirka Tribade brez plemena kubanske avtorice Anne Lidie Vega Serova. Zbirka v prevodu Sare Virk združuje osemnajst kratkih zgodb iz različnih obdobij avtoričinega dolgoletnega pisanja. Informacije o tem, ali si zgodbe v zbirki sledijo kronološko ali kako drugače, sicer nimamo. Avtoričin opus zaznamuje šest zbirk kratke proze, štirje romani in tri pesniške zbirke, v slovenščini pa jo beremo prvič.
Zgodbe so tematsko precej raznolike: srečamo se namreč s poročeno žensko, ki odkriva svojo biseksualnost, z lezbijkami v burnih razmerjih, z nasilnimi družinskimi odnosi in transspolnostjo. Na podlagi omemb lokalov, tradicionalnih jedi in pijač pa lahko sklepamo, da se večina zgodb dogaja na Kubi, zlasti v Havani. Nekoliko bolj intrigantne so tiste, ki skozi členjenost na posamezne dele v ospredje postavijo več perspektiv hkrati in tako dokaj spretno prikažejo kompleksnost medosebnih dinamik, ki so v dani situaciji na delu. V takšnih zgodbah, kot je denimo »Perica reže …«, je tako najbolj zanimivo plastenje izvornega konflikta skozi kopico različnih perspektiv, saj je na ta način do neke mere prikazana kompleksnost konflikta.
V prvi tretjini zbirke so še pogostejše zgodbe o odkrivanju neheteroseksualne identitete in zajebanih družinskih odnosih, medtem ko proti koncu beremo čedalje več izključno lezbičnih zgodb. Tudi slog se skozi zbirko precej spreminja: zgodbe so na začetku izpisane v metaforično bolj zgoščenem jeziku, medtem ko sta, bolj ko se bližamo koncu, jezik in način grajenja pripovedi predvsem preprosta. Dogodki, čustvene lege likinj in druge okoliščine so nam predvsem opisane, zvečine pa nam je bolj malo nakazanega skozi njihov odnos do drugih ali zunanjega sveta. Ob tem je način gradnje pripovedi predvsem linearen: zgodi se dogodek a, sledi b, sklenemo pri c, ki ponudi obrat dogodku a.
Kot izjemno lahko izpostavimo eno krajših zgodb, »Na bregovih kopalnice«. Ta v kratkih in odsekanih stavkih, ki jih medsebojno loči poševnica, niza komaj kaj povezane prizore iz življenja treh žensk. Zanje zgolj slutimo, da so morda v ljubezenskem razmerju, a zgodba zaradi nepovezanosti povsem zvodeni.
Forma kratke zgodbe v splošnem načeloma zahteva najmanj troje: redukcijo na en sam prizor ali dogodek, ki je lahko tudi zgolj trenutek v notranjem doživljanju likinje, omejeno število oseb v posamezni zgodbi in − idealno − koncizno predstavljeno temo ali sporočilo. Prvo in drugo večini zgodb sicer uspe, zatakne pa se pri sporočilnosti.
Predvsem se zdi, da je pri veliki večini zgodb mogoče govoriti predvsem o sprijaznjenosti. Pogosto beremo zgodbe zlasti antijunakinj, ki se spoprijemajo z obupom, samoto in podobnimi, predvsem eksistencialnimi vprašanji. Še pogosteje pa, z izjemno nekaj zgodb, ozadje njihovega življenja ali umeščenost v konkretno realnost nista povsem razvidni. V takšnih primerih, če navedemo zgolj zgodbi »Čudežno pero« in »Harpunirana ženska«, sporočilnost scela zbledi. Zdi se, da pač beremo neko štorijo, v prvi predvsem notranje doživljanje protagonistke, v drugi pa protagonistkino zapletanje v več predvsem nasilnih odnosov, ki se narativno ne razvijejo povsem. Nekaj vselej umanjka, najpogosteje kar kontekst: zakaj pripovedovalka v »Čudežnem peresu« sploh doživlja toliko apatije? Kaj se dogaja z žensko v »Harpunirani ženski«, da se nenehno izmika nasilnim razmerjem zgolj zato, da se kasneje vanje vrne?
Monotonost je v veliki meri posledica že omenjene jezikovne nedomiselnosti. Avtorica z jezikom namreč bolj malo dela, kar pomeni, da je toliko večja teža na vsebini. Če na začetku zbirke v zgodbah »Poslednje steklo« in »Štola« beremo o ženski, ki je po dogoletnem razmerju z moškim začela odkrivati svojo privlačnost do žensk, in se osrednji konflikt ponuja sam od sebe, ga avtorica ne razvije zares – predvsem ga zgolj prikaže. V kontrastu s to je mnogo bolj večplastna zgodba »Na krhki meji tišine«, ki zelo natančno prikaže manipulacije, zvijače in nasilje bogate meščanske družine, vse posledice, ki jih nosi otrok v takšnem okolju, ter sočasno prikazuje zametke homoseksualne identitete dvanajstletne deklice.
Pred bralko Tribad brez plemena se torej večino časa ne izrisujejo pretanjene sociološke skice, še najbolj natančno bi bilo govoriti o različnih psiholoških stanjih nepojasnjenega izvora. Ko je jezik predvsem pust in je na tej ravni morda še najbolj zanimivo ohranjanje določenih fraz v španščini z občasnimi opombami prevajalke, ko zgodbe ostanejo predvsem na površju in s tem podležejo banalnosti. Če si torej od literature drznemo pričakovati, da stvarnost ne zgolj povzema, temveč vanjo intervenira z vsemi sredstvi, ki so ji na voljo, da ozavesti svoje ozadje v času in prostoru ter se nanj odzove, nas branje pričujoče zbirke ne zadovolji.
Dodaj komentar
Komentiraj