Pisati o pesnitvi Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče, pomeni že v izhodišču vstopiti v njeno protislovje, saj je v njej ravno pisava kot taka postavljena pod vprašaj. Ker pa se ta zapis izreka po radiu, se vsaj nekoliko izmika lastni zadregi. Pesniško knjigo, ki je izšla konec lanskega leta pri LUD Šerpa, namreč sestavlja ena sama dolga pesnitev, ki se v svojem jedru ukvarja s pisavo in njenim razmerjem do govorice. Pesnitev premišljuje možnost spremembe kot odmika od konstrukta pisave, znotraj katerega se svet kaže kot popredmeten. V poemi bralke potujemo skozi čas in prostor, pri čemer spremljamo razvoj pisave kot tehnologije. Po tej poti nas vodi dvojica otrok, ki svoje potovanje začne v nekem predčasu in predprostoru, pred obstojem pisave, kjer kot praksa sporazumevanja vlada govorica, uresničujoča se v telesu in trenutku.