Od telesa do zapisa (in nazaj)
Pisati o pesnitvi Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče, pomeni že v izhodišču vstopiti v njeno protislovje, saj je v njej ravno pisava kot taka postavljena pod vprašaj. Ker pa se ta zapis izreka po radiu, se vsaj nekoliko izmika lastni zadregi. Pesniško knjigo, ki je izšla konec lanskega leta pri LUD Šerpa, namreč sestavlja ena sama dolga pesnitev, ki se v svojem jedru ukvarja s pisavo in njenim razmerjem do govorice. Pesnitev premišljuje možnost spremembe kot odmika od konstrukta pisave, znotraj katerega se svet kaže kot popredmeten. V poemi bralke potujemo skozi čas in prostor, pri čemer spremljamo razvoj pisave kot tehnologije. Po tej poti nas vodi dvojica otrok, ki svoje potovanje začne v nekem predčasu in predprostoru, pred obstojem pisave, kjer kot praksa sporazumevanja vlada govorica, uresničujoča se v telesu in trenutku.
Osrednje žarišče pesnitve predstavlja pisava, natančneje pojmovna pisava kot tehnologija sporazumevanja človeka. Poema opozarja na njeno abstraktnost, ki je pogoj, da pisava ostaja funkcionalna ne glede na čas in prostor. Nasproti pisavi pa avtor postavlja govoreče telo kot nekaj pristnega, konkretnega in prisotnega v sedanjem trenutku. Kljub izraziti enovitosti in sklenjenosti pesnitve bi jo lahko v grobem vsebinsko ločili na tri dele: na čas in prostor pred, med in po pisavi.
Z opustitvijo končnih ločil — in z njimi povedi — gladko prehajamo med različnimi formalnimi razdelitvami besedila. V poemi, ki primarno teče v prozi, kot zamejitve njenih posameznih delov opažamo le preskoke na novo stran, ki označujejo menjavo pripovednega oziroma izpovednega konteksta. Premike opažamo tudi, ko so v pesnitev medbesedilno vloženi izseki drugih pesmi. Med verze teh pesmi avtor vriva lastne stavke, s čimer dobijo vloženi verzi funkcijo dobesednega navedka. Ta postopek uspešno deluje kot povezovalno tkivo s preostalim delom pesnitve, rabljen pa je tudi drugod z enakim namenom — vezati različne kontekste na osrednjo pripovedno nit poeme, na potovanje dvojice otrok. Slednja nista psihološko izoblikovana lika in delujeta bolj kot konceptualna nosilca misli, kar je glede na intenco pesnitve razumljivo, saj otrok nastopa kot prvenstveno čutno bitje, še ne povsem vpeto v abstraktne mehanizme pojmovnega mišljenja odraslih. Vendar pa prav ta alegorična funkcija otrok omejuje možnosti bralkine identifikacije.
Z dvojico otrok se bralke spoznamo že v začetni situaciji pesnitve, ko se nahajata sredi polja, izven sveta, v katerem so pisava in jezikovni znaki nekaj samoumevnega. Poudarek je tako predvsem na govoru, telesu in naravi — otroka svet spoznavata čutno in ne prek pojmov. Že na tej točki je vzpostavljena primerjava govora z drevesom, saj je govor, tako kot drevo, živa, procesna struktura, ne pa zaključen sistem znakov. Citiramo: »[…] in je prav tak prizor, žebranje prav tega dne, trač, ki je oblika govora, ki kot drevo preseže svoje posamezne liste v vetru, da je potem gaj tam, več dreves ob tamkajšnjem bajerju ali reki […]« konec citata. Naslov Drevo, ki ga pišemo nihče tako povzema temeljno napetost pesnitve: govor kot živo in razvejano prakso, ki jo pisava poskuša zapisati, pri čemer se izgubi tako govoreče telo kot tudi izvor pomena.
Napoved konca prostora telesnosti in govora predstavlja slutnja zgodovine, ki doleti dvojico otrok. Pred bralko se na tem mestu začne razgrinjati poetizirana pripoved o zgodovini pisave. Takrat otroka spustita roke, s katerimi sta drug drugega držala, in se posvetita vrisovanju besed v predmete. Ta dejanja simbolizirajo, kako se v času pisave, času popredmetenja sveta, oddaljujemo od teles in prehajamo v znakovno realnost. Pesnik ju nato postavlja v kontekste poslikanih školjk na otoku blizu Nove Gvineje, postavi ju v telesi Cirila in Metoda, izumitelja glagolice, spoznata proces tiskanja pismenk, potujeta v Mainz, kjer je deloval Gutenberg in še več. Te zgodovinske postaje razkrivajo postopne odmike znaka od sveta in telesa.
Nasproti procesom opismenjevanja pa pesnitev postavlja primere, kot je denimo pripoved o tem, kako je Simonid iz Keosa izumil mnemotehnike, ki pričajo, da je vizualna predstava ključna za dober spomin. Vizualna predstava pa ni nekaj, kar bi povezovali s pojmovno pisavo, saj temelji na arbitrarnem znaku, ki se odtrga od konkretne podobe. Medtem ko mnemotehnike predpostavljajo vizualizacijo in prostorsko umeščanje podob, pisava pomen stabilizira v znaku, ki je zunaj konkretne podobe in ki ne zahteva več sodelovanja telesa.
Po potovanju skozi zgodovino pisave se vrnemo v čas in prostor, kjer ne vladajo znaki; vrnemo se nazaj v telo, kar dela zgradbo pesnitve krožno. Pisava je večkrat simbolizirana z dolgo črto, ki jo človeštvo skozi čas vleče dalje, a bi se, kot omenja pesniški subjekt, lahko sklenila v krog. Avtor v zadnjem vsebinskem delu, v počasu in poprostoru, prav ta krog sklene. To slutimo že, ko se pred nami pojavi impresija nekega jutra, ki smo jo brali že v prvem delu pesnitve. Ta širok vtis ali bolje popis nekega jutra se zdaj lahko zaključi, ker je subjekt dočakal smrtnost. Smrtnost v tem oziru deluje kot lastnost telesa in kot nasprotje pojmovni pisavi, ki je z arbitrarnostjo jezikovnega znaka obsojena na večnost.
Da pa smo se prav zares vrnili v telo, nam potrdi zaključnih nekaj strani pesniške knjige, na katerih se pesnitev spremeni v resnično meditacijo, ki bralki narekuje vdihe in izdihe, medtem ko povzema problematiko pesnitve. »Stojiva na polju, jaz in ti, dva otroka. Vdih. Dva otroka, ti in jaz, stojiva na polju. Izdih. In si želiva imenovati se. Vdih. Imenovati se želiva si in. Izdih.« Meditativni zaključek predstavlja enega najbolj učinkovitih delov pesnitve, saj njeno teoretsko razsežnost prevede v neposredno telesno izkušnjo branja.
Ta telesni ritem je le specifičen primer širše strategije pesnitve: v svojih najmočnejših pasusih se ritem napaja iz dolgih naštevanj in ponavljanj besed, besednih zvez in stavkov. To nas lahko spomni na procese ustnega prenašanja informacij kultur brez pisnih tradicij, ki so kljub temu ohranjale izjemno razvite spominske prakse. Avtor nas večkrat sooča s sintagmo »povnanjen spomin«, pisava je tu razumljena predvsem kot mehanizem odlaganja informacij zunaj človeškega telesa, ne kot samostojen ali izključni nosilec spomina. V omenjenih skupnostih namreč obstajajo posamezniki, sposobni natančnega in obsežnega ustnega prenašanja pripovedi, pesmi in raznih genealogij. Drevo, ki ga pišemo nihče je v svojem jedru ravno to slednje, namreč genealogija pisave.
Pisanje genealogije pisave danes odraža družbeno klimo digitalne dobe, v kateri smo do roba nasičeni z informacijami, pri čemer pisava še vedno igra ključno vlogo. Svet, kot ga poznamo, danes stoji tudi na programskih jezikih, ki predstavljajo novo stopnjo abstraktnega sporazumevanja: ne gre več le za zapis tega, kar smo ljudje najprej govorili med sabo, temveč za strukturirano, računalniško procesirano pisno komunikacijo, ki razširja in avtomatizira shranjevanje informacij. Čeprav informacijam ne moremo ubežati, se v javnem diskurzu vse pogosteje pojavljajo pozivi k vračanju v naravo in telo. Knjiga ne ugotavlja zgolj, da živimo izven svojih teles — to danes vsi že vemo — temveč osvetljuje, kako je prišlo do zamenjave znaka za realnost, kjer zapis oziroma znak nadomešča neposredno izkušnjo, in zakaj pisava kot nosilec informacij pri tem igra ključno vlogo.
Pesnitev Lukasa Debeljaka je motivno in tematsko tako razprta, da se v zamejenem kritiškem zapisu nujno izmika celoviti obravnavi. Gre za ambiciozno delo, ki se razveja v številne smeri, pri tem pa dosledno ohranja osrednji fokus: razmerje med zapisanim in izrečenim. Besedilo bralko hitro potegne vase in je ne izpusti, k čemur bistveno prispeva njegova skrajno sklenjena, skoraj nepretrgana struktura. Ta formalna določitev pa se obenem izkaže za dvorezen meč: ker pesnitev ne predvideva premorov ali notranjih zračnosti, je prekinitev branja — pri obsegu, kakršen je, skoraj neizogibna — hkrati tudi tveganje za izgubo ritma in orientacije ob ponovni vrnitvi v tekst. V tem smislu bi delo lahko najprepričljiveje učinkovalo ob poslušanju recitacije pesnitve, kar neposredno razkriva njeno osrednje težišče: pomen se vzpostavlja v dejanju govora, v glasu, ki se razprostira skozi telo in prostor, ter zapisanega besedila ne le oživlja, temveč mestoma tudi presega.
Razpisala se je vajenka Manca ob pomoči mentorja Jakoba.
Dodaj komentar
Komentiraj