Odkrivanje nedomačnosti

Odkrivanje nedomačnosti

Recenzija izdelka
22. 8. 2016 - 13.00

Tisti dan, ko sem prišel na radio, smo bili sredi velikega škandala, ki ga je sprožil moj članek. Pripravljali smo se na pogovor v Odprtem terminu v živo, ko je urednik Mendiževec potisnil k meni Gozdič, z vprašanjem, ali ga bom recenziral, in z referenco na kolega Tomažina, ki da je malo prebral in rekel, da je dobro. Odprl sem knjigo, prebral kakšne pol strani. Povedi so bile močne, sklop jasnega ritma in blagih arhaizmov me je takoj potegnil “not” in odločil sem se, da bom knjigo vzel s sabo. Pogledam na prve liste v njej, iščoč založnika, in vidim, da je zadeva izšla v samozaložbi. Toliko bolje, morda pa odkrijem literarno senzacijo. Izkazalo se je, da nisem bil dosti daleč od resnice ... Le da bi izraz senzacija delal tem zgodbam krivico.

Najlažje jih opišem z dvema primerjavama. Predstavljajte si, da imate nočno moro; začnejo se odvijati nedomačne stvari, soočite se z mizernostjo in absurdnostjo svojega bitja ter ste tik pred tem, da se v svoji nemočnosti in protislovnosti raztopite v čisti nič. Stopnja tesnobe narašča, vendar vas tik pred to razpustitvijo notranji mehanizem prebudi. Mislite si, oh, saj so bile samo sanje, v resnici nisem tako mizeren, brezmočen. No, v pričujočih zgodbah se ta zbuditev ne zgodi. Raziskujejo, kaj se zgodi po tem trenutku, v katerem bi se morali zbuditi, pa se ne, po razpustitvi. Tu bom uporabil drugo primerjavo. Znajdete se v svetu oživljenih nadrealističnih podob. Predstavljajte si nadrealistično sliko, ki postane film, sredi katerega se znajdete, ne da bi v njem hoteli biti. Morda veste, da je film, morda veste, da so sanje, a veste tudi, da se iz njega ali njih ne boste izkopali.

Protagonisti se obnašajo kot nekakšni pionirji tega sveta. Njihovo plovilo je njihova samota. Ne gre za psihološko samoto, ampak za filozofično. Junaki nimajo osebne zgodovine, nimajo niti imen. V svet so kar najbolj kruto vrženi. Ta jim je čisto tuj na tri načine. Najprej skozi okolja, v katerih živijo unheimliche bitja, s katerimi ni mogoče vzpostaviti nobenega stika, ki predstavljajo samo prežečo grožnjo; recimo gigantska polžja hiša z vrati in okni, v kateri živijo trije polži v enem samem sluzastem telesu, ogromni insekti, ki parazitirajo na kravah, mesta s teleskopi, ki dostopajo do meglic, v katerih se razkriva nalik koncentracijskemu taborišču nepojmljivo človeško trpljenje. Ta grožnja ni nujno realizirana; njena moč se kaže v njenem potencialu ali v njeni postopnosti. Postopoma jim denimo odtujujejo lastna telesa. Potem skozi okolja, naravne krajine, v katerih so – po lastni volji – čisto sami, v katerih se zaradi absolutne odsotnosti kakega drugega subjekta začnejo sami cepiti. In tretjič, skozi tujost v vsakdanjem življenju, v družini ali šoli. V tem primeru se filozofičnost – in ne psihološkost – samote najjasneje kaže; za razliko od nuklearne dosade sodobne književnosti, ki prevladuje, tudi družine nimajo svoje preteklosti, ampak so zvedene na čiste relacije in rituale, ki proizvajajo samoto. Ti trije elementi se včasih tudi prepletajo. V vseh teh situacijah se samota izkaže za osrednji dejavnik nedomačnosti in za dejstvo, ki je močnejše od samega izničenja (v nekaterih zgodbah tudi eksplicitno). Samota je brezpogojna. Intenzivirana je tako zelo, da razgrinja temeljne ontološke kategorije: eno in dvoje, bivanje in nebivanje, simbolno in realno.

Zgodbe gredo praktično onkraj literature. Požar je imel name učinek, nekoliko podoben mističnemu izkustvu. Kljub vsemu pa so, zanimivo, izpisane z večinoma precej spretnim zgodbarjenjem. Tisto, kar se kot onkrajliterarno zarezuje v samo fabulativnost, pa je repeticija. Zaklinjanje pripovedi, ki uhaja obvladovanju, podobno kot pri pravljicah. Ponavljajo se male nemoči, ki so gradniki velike moči protagonistov, njihovi poskusi rešitve, v repeticiji se stopnjujejo obleganja od zunaj in tako dalje. Ta kot da kvari ugodja, v katerega bi lahko zapadel bralec, ugodja pripovedovanja, kot bi ga metal iz zgodbe, ga tu in tam ošamaril, da bi se lahko osredotočil na tisto, kar je v njih sublimnega. Kar zna spet biti v protislovju s čaščenjem zgodbice, ki se goji v domačih literarnih svetiščih, kjer je mediokritetnost v smislu sloga, obrtništva in ne-mišljenja ali odsotnosti sublimnega povzdignjena v edini kriterij. To zaklinjanje je v jeziku, ki dobiva pesniške poteze, in morda ravno v tej zarezi, ki se subjektu zdi neprehodna, prebivajo pošasti; zato ni naključje, da se knjiga konča s Pošastino počitniško pesmijo.

Kakor pesniški jezik ali svet pošasti tudi ta zareza literarno-sublimno proizvaja nezajemljivost zgodb, morda tudi dejstvo objave v samozaložbi, in ob njej moram začepiti svoja kritiška usta. Podam lahko le še neko napotilo. Uvodnega odstavka te recenzije nisem napisal zaradi gole anekdotičnosti, temveč zato, ker se moje srečanje z Gozdičem ujema z nedomačnim značajem zgodb; kar lahko nikoli ne bi prišle do mene, tako tihe, sredi vsesplošnega trušča. Zdaj ko pa so, lahko rečem, da se je knjiga uspela uvrstiti v moj osebni kanon, da bodo nekatere zgodbe zame referenčne za zvrst kratke zgodbe in da so me pretresle ter pustile v meni neko sled in da je bilo to eno mojih najlepših literarnih srečanj. Senzacionalne so morda okoliščine, ki omogočajo, da je takšna knjiga spregledana, same zgodbe pa so na strani čiste antisenzacije; na strani neizrekljivega, nemega, sublimnega, trajnega.

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Morda ne bi bilo odveč mimogrede omenit še kdo je avtor recenzirane knjige.

Piše pod "avtorji" (Marko Pristov). Je pa res, da bi bilo glede na to, da gre za radio morda to smiselno omenit v tekstu.

Fin tekst sicer (y)

Sem našel potem, ja, in tudi že rezerviral knjigo v knjižnici. Hvala.

Drugače pa fin text, strinjam.

Fina recenzja sem imel v mislih, seveda, text (knjiga) me še (že) čaka. Ta in Nino iz sanj (2006) istega avtorja.

Tudi mene po Gozdiču zelo zanima, kako se bere Nino iz sanj, in si ga bom kmalu sposodil.

napisano tako, da ne mor3š drugega, kot vzet to knjigo v roke. tekst, ki ga je tudi užitek brati. ali je tako tudi s knjigo, izveste po reklamah...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.