Pričnimo protokolarno. Pesniška zbirka Točka preloma Toma Vebra je prvenec, izdan letošnje leto pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba. Gre za okoli dvainšestdeset strani dolg mrliški list nekega drevesa, ki so ga verjetno posekali in iz gozda potegnili furmani, recimo, kot bi rekel Marjan: »jenkrat teda lita štrnšajeset, ku smu še na Pekrski gorci iz pizde delali kuzouc!«. Zakaj Pekrska gorca? In zakaj leto 1964? Na Pekrski gorci, podoba, ki jo v zbirki uporabi tudi Tom sam, je bila leta 1953 zgrajena šestdeset metrov visoka smučarska skakalnica in leta 1964 je na njej potekalo tekmovanje za prvenstvo Slovenije v smučarskih skokih. Če bi Tomovo zbirko brali skozi metaforo smučarskega skoka, bi lahko rekli, da se je Tom trikrat povzpel na vrh skakalnice, trikrat odskočil, naredil z vsakokratnim odrivom točko preloma ter se na koncu ob pristanku parkrat polomil. Vendar ta polom ne nakazuje slabosti same zbirke, ampak nekaj drugega.

Sama zbirka ima namreč tri točke preloma, tri odskoke, tri tematske poetične omnibuse. V prvem odskoku gre za pisanje o občutkih atmosferske tišine, ki se občasno prav tako osredotoči na doživljanje erotičnosti v navezavi na telo drugega. Pri doživljanju telesnosti drugega gre v tem prvem odskoku po večini za moško-moško razmerje, ki je včasih prijateljsko, spet drugič seksualno. Občasno je prav tako omenjen čisti minimalistični eroticizem atmosfere brez navezave na telesa, ki so vpletena v njej. Ta prvi odskok se prične s ciklusom o sreči, svetlobi in toploti in konča s pesmijo o nedovršenem iskanju tišine, zapadle v nek nedokončan večer, recimo raje kar v nedokončan afterparty. Da se ne bi trudili preveč, tako kot se sam Tom ne trudi, bi lahko njegov prvi del povzeli kar s Philovimi verzi.

I can feel it coming in the air tonight, oh Lord

And I've been waiting for this moment for all my life, oh Lord

Can you feel it coming in the air tonight, oh Lord, oh Lord

Torej nenehni fetiš uresničenja nekega reprezentacijskega ideala, brez ozira na to, da se je ravno v času čakanja odvil celoten fetiš kar Phil vsaj deloma poudarja. Čakanju je torej odvzet ves metaforični proces naključnosti, s čimer je oropano vsake pomembnosti. V skrajnem primeru je čakanju, če na primer izpostavimo en primer in predpostavljamo funkcijo molitve kot nekega čakanja skozi govorico, odvzet ves meta naboj, pri čemer naknadno štejeta smo še dihanje in pisanje, torej reprezentacijski ideal. Presnova govorice tukaj ne igra nobene pomembnosti, z drugimi besedami, šteli naj bi le idealni pogledi. Ali kot pravi Tom:

Lahko bi jo rešil

če bi le dovolj glasno

vpil s pogledi

Drugi odskok prežemajo poskusi kričanja, zapakirani v družbeno kritiko. Takšno, kot jo najdemo ponavadi v uvodnih urah osnovnošolskega predmeta državljanska vzgoja in etika ali pa v skorajda večini predstav v Slovenskem mladinskem gledališču. Ti poskusi vseobsegajoče kritike, pospremljene z nanašanjem na puhlice občih mest za vstop v neko levo kulturno sceno; vse, kar zna takšne vrste kritika izpostaviti, so puhlice kot domnevno nasprotje stvari, kot znamenje neke gostove impotentnosti, da bi uvidel, da stvari pač niso takšne, kot so videti. Skrajni primeri takšnih kritik so seveda kulturniške kritike na vsakokratnih državnih proslavah. Lahko bi rekli, da vsakdanjost prehiti vse te poskuse artikulacije in imitacije, katerih os je enostavno rečeno politizacija umetnosti z občimi puhlicami.

Tretji odskok pa je odskok čiste žalosti. Prekomerna osredotočenost na podobe, ki jo spremlja še nizka stopnja proizvodnje podob. Vendar vseeno v tem zadnjem odskoku, kakor tudi v nekaterih pesmih v prejšnjih odskokih, občasno in redko nastopijo podobe, ki uhajajo nekaterim poenostavitvam in tako priženejo žalost do rahlega maničnega vzhičenja, ki je zmožno ustvariti pospeševanje ritmike in naključnih podob, čemur bi lahko rekli, da so poskusi opisovanja minimalistične žalosti. O kateri v svoji pesnitvi z naslovom A minor place poje Bonnie.

Well I've been to a minor place

and I can say I like its face

if I am gone and with no trace

I will be in a minor place

Struktura občutkov, če si sposodimo Raymondov izraz za določeno polje, skozi katerega je mogoče okusiti določene afekte, ki jih povzročijo razpoloženja, atmosfera in čustva, se skozi to zbirko vedno vrne v določeno naturalizacijo, k določenemu vračanju k spravi z naravo, k spreobračanju v naravno danost. Gre za preusmerjanje pozornosti k okolju, pri tem pa je vprašanje pozornosti še vedno postavljeno v okviru tega, kako je treba to okolje in naravo ohraniti, namesto tega, kako jo izrabiti in uporabiti za preživetje. Spopad z naravo je vse prej kot pa le sprava z njo. Ne obstaja namreč način, kako prodreti v določene reprezentacije in iz njih izvleči predhodno dano »resnico«. Okolje je nestabilno in nobena noč se ne znoči, če si prižgemo luč. V človekovem poslavljanju od življenja prav tako ni nobene sprave z naravo, razen tega, da še zadnjič izdihne. No, po drugi strani pa lahko za konec rečemo še to, da bi bila Francija 16. stoletja verjetno zadovoljna z dvorno poezijo te zbirke. Zakaj? To presodite sami.

Ne morem, da si ne zapojem: “Fsa tota leta so nas tukli dol, nam v-ničli celi Maribor!”, pravi Amadej.