Po dveh letih je pri založbi Sanje izšla še tretja knjiga prve trilogije Peščenega planeta. O prvem delu smo že govorili v Objektu meseca, drugi del pa smo obravnavali v Kosilu nekega molja. Zdaj imamo v rokah odlično prevedeni tretji del, naslovljen Otroka s peščenega planeta. Izvirnik je v angleščini izhajal leta 1976 kot podlistek v reviji Analog Science Fiction and Fact. Za razliko od prvega dela, ki je popularnost pridobival spotoma, je trdo vezana verzija tretjega dela postala prvi znanstvenofantastični bestseller. Knjiga zaokrožuje zgodbo Paula Atreidesa, njegove družine in spletk, te pa se ovijajo okoli edinega planeta, na katerem se nahaja surovina melanža, ki poganja galaktični imperij. Paul je na tem planetu zaradi načrtne genetske vzreje in psihofizičnih vplivov melanže postal Muad'Dib, prerok, duhovni vodja in imperator vesoljskega imperija.

Na koncu drugega dela trilogije, Mesija s peščenega planeta, Paul, oslepljen zaradi poskusa atentata in obupan zaradi svoje nemoči ob katastrofah, ki jih napovedujejo njegova preroška videnja, odide v puščavo smrti naproti. Za sabo pusti svoja otroka, dvojčka Leta in Ganimo, v oskrbi sestre Alie, ki v njunem imenu vlada vesolju kot regentka. V zgodbi Paul sedaj nastopa le še kot duh, ki navdihuje in straši svoje zanamce. Vse vesolje, predvsem planet Sipina, se mora spopasti s posledicami njegovih dejanj, tako dobrih kot slabih. Podobno kot v zgodovinskih primerih boja za nasledstvo smo priča nakanam posameznikov in institucij, ki so si zato, ker so bili  Paulu blizu v času njegovega  vzpona, lahko nagrabili moč.

V ozadju političnih prerekanj avtor Frank Herbert razvija filozofske ideje, ki imajo korenine v prvem delu in se vijejo skozi drugega, a čeprav je trilogija na prvi pogled videti kot dokaj dovršena celota, se ne zaključijo niti v  tretjem delu. Herbert pri gnetenju vprašanj o naravi zavesti, ekologiji in pravičnosti postopa skozi primat vprašanj, pri čemer eno vodi do drugega. Zgodba na vprašanja sicer poskuša odgovoriti, vendar se Herbertova izgubljenost v negotovem vesolju kaže skozi Paulovo blodnjavo življenjsko pot. V metanaratološkem momentu se Paul po zaslugi svojega preroštva zaveda konca svoje zgodbe, se ga boji in se izogiba odgovornosti, ki spada k absolutni oblasti. S smrtjo odgovornost ne izgine, le prenese se na dediče. Zato je Paul tudi z izbiro smrti v puščavi dosegel le nadaljevanje svoje zgodbe skozi nadomestke, ki niso nič bolj usposobljeni za potovanje skozi bivanjska vprašanja o prihodnosti, ta pa so zaradi pogleda skozi preroško obarvana očala še hujša in bolj izkrivljena. Z vpeljavo melanže si je Herbert ustvaril dvolični objekt, postvarjeno preroštvo, in ga lahko rade volje označimo kot njegov lakanovski mali objekt a. 

Herbert skozi avatar Paula in njegovih otrok kaže izjemno potentno željo po predvidevanju oziroma vedenju o prihodnosti, razpeti med ekološkim uničenjem in večnostjo človeškega nasilja. V vsej trilogiji ima neverjetne težave z razreševanjem zagonetk prihodnosti, ki pa jih brez težav osmišlja. Tretji del trilogije je spomenik njegovi impotentnosti pri formuliranju odgovorov na lastna vprašanja o razreševanju ekoloških katastrof. Smisel postavljenih vprašanj prenese Herbert v tretjem delu stran od naporov posameznika. Ti so se izkazali za jalove v osebi Paula, ki na koncu Mesije s Peščenega planeta izkaže nemoč še tako pomembnega in vsevednega posameznika. V Otrocih s peščenega planeta odločilna dejanja in mišljenje posameznika nadomestijo množice. Vendar množice – morda zaradi ostankov Herbertove naklonjenosti individualizmu ali pa poskusa alegoričnega pripovedovanja – dobesedno udejanjajo svojo voljo preko individuumov. 

Melanža ima drugotni učinek na ljudi, ki so ji že bili močno izpostavljeni. Rodijo se z že izoblikovano osebnostjo in z genetskim spominom neštetih rodov v svoji zavesti. Paulova sestra in njegova otroka so primeri takih oseb, ki so skupnosti prednikov v malem. Iz napetosti med posameznikom in skupnostjo, ki živi v njem, se rodi glavna premisa tretje knjige Peščenega planeta. Ali živijo genetski spomini v harmoniji, ali jih vodijo dobre ali slabe močne osebnosti, se rezultat pri prej omenjeni trojici prenese na konflikte v zunanjem svetu. Sipina, planet z enostavnim puščavskim okoljem, se na prvi pogled zdi preveč poenostavljen, posebej če ga primerjamo z mnogimi obrazi okolja na Zemlji. Toda neposrednost Sipine služi za jasno podobo hiperobjekta, ki pri totalnosti ekološkega uničenja postane učinkovit simbolni nadomestek naše pregrevajoče se Zemlje.  

Konflikt, ki ga tu ustvari Herbert, je dokaj jasen. V herojski pripovedi, ki nekako potrebuje izjemne posameznike, se je po propadu Paulovega individualnega truda srž konflikta preusmeril k spopadu teženj različnih skupnosti po posrednikih. Skozi potek knjig je avtor obupal nad individualnim delovanjem, vendar pa ni izgubil ciničnega odnosa do komunitarizma, saj vsako skupnost slej ko prej nadvlada močna osebnost. Torej ne more iz svoje kože, ko usodo sveta postavi na jeziček tehtnice temperamentov dominantnih osebnosti v genetski skupnosti v človeški preobleki. 

Odlika Herbertove pripovedi je njegovo psihedelično postavljanje vprašanj o ekološki in bivanjski problematiki znotraj znanstvenofantastičnega okvira. Njegovi odgovori so pripovedno malo manj impresivni, saj se čuti njegovo negodovanje ob spoznanju, da individualna iniciativa ni primerna za razreševanje planetarnih katastrof. To ne pomeni, da rešitve ni, a Herbert pokaže svoje mnenje o Hobbesovem Leviatanu, ko ga obleče v ogromnega črva s človeškim obrazom in otroškimi ročicami. Ampak za to ljubko podobo bomo morali počakati na prevod četrtega dela sage o Peščenem planetu, ki ga je Paul – upajmo – predvidel in je potegnil pravilne poteze, da se uresniči.