Zaslepljeni svetnik

Mesija s peščenega planeta je naslov nadaljevanja kultnega znanstvenofantastičnega romana Peščeni planet, bolj znanega po angleškem imenu: Dune. Prevod prvega dela je naletel na dober odziv pri slovenski publiki, pri založbi Sanje pa so izpolnili obljubo in objavili še prevod drugega dela šestdelne franšize. O prvem delu smo podrobneje že govorili v njemu posvečenemu Objektu meseca, ki si ga je priporočljivo poslušati za boljše razumevanje celotnega ozadja zgodbe, o kateri bomo danes govorili. Ker gre pri Mesiji za nadaljevanje, se ne bomo mogli izogniti kvarnikom. 

Kultura / Objekt meseca

Peščeni planet

Frank Herbet, Dune - Peščeni planet, 2018, Založba Sanje. David Lynch: Dune (1984). Teorija Sipine.

Domen Mohorič

 / 24. 3. 2019

Knjiga služi kot prehod med prvim in tretjim delom in je temu primerno vitkejša kot ostali dve. Sprva jo je pisatelj Frank Herbert nameraval izdati kot del tistega, kar je pozneje postalo The Children of Dune, vendar se je, da bi dogajanje zaokrožil, odločil za manjšo, a slajšo pripoved. Pravzaprav slednja pušča grenak priokus, saj se je Herbert odločil še bolj izraziti svojo skepso do poveličevanja izrednih in čislanih posameznikov. Zato ni nenavadno, da je bil delovni naslov te knjige Zaslepljeni svetnik. Paul Atreides pač ni neomadeževani junak iz moderne pop fikcije, ki z lahkoto izvaja velike dosežke, temveč je v stilu grških tragedij neodločen in zmotljiv človek, ki ga premetavajo valovi usode.

O Paulu oziroma Muad'dibu Herbert zapiše verze: »On je zaslepljeni svetnik, / zlati tujec, ki od nekdaj živi / na robu razuma. / Čim nisi pozoren, te takoj preseneti!« Knjiga se začne z zaslišanjem zgodovinarja, ki mu preti smrt zaradi spornega pisanja o vladavini imperatorja Muad'diba. Zgodovinar Bronso je storil veliko pregreho, ko je obravnaval boga kot zgodovinski subjekt in tako širil dvom o njegovem mitu. Vendar je imel prav, Muad'dibove prerokbe in dejanja so bili izvor kaosa in nedoločnosti, s posledicami katerih se ukvarjajo ta in nadaljnje knjige. Dvanajst let po dogodkih v prvi knjigi je Paul na vrhuncu politične moči; vlada galaktičnemu imperiju in ljudstvo ga spričo njegove jasnovidnosti slavi kot boga. Vendar mu s častjo prekriža pot tudi nevarnost, življenje v palači namreč ni tako preprosto kot na sipinah med Fremeni. Obkrožajo ga številni, ki jim diši moč, in okoli njega pletejo mreže zarot, pogosto iz nasprotujočih si interesov in nestabilnih zavezništev. Njegova jasnovidnost je prav toliko prekletstvo kot dar. Skrbno se mora izogibati tistim stranpotem časa, ki bi ga zlahka popeljale v pogubo. Manipuliranje z usodo ni nič kaj hvaležno dejanje, saj se njena pota ne ozirajo kaj dosti na uporabnikove želje.

Omejitve Paulove jasnovidnosti se kažejo, ko poskuša upravičiti svojo nesposobnost razkrivanja mahinacij sovražnikov. Prihodnost je sila nestabilna stvar in vsak napačen korak jo lahko vrže s tečajev. Še huje je, če jo poskušajo predvideti tudi drugi jasnovidci. Preveč kuharjev pokvari juho, prav tako množica vedeževalcev le hodi drug drugemu v zelje. V Herbertovem svetu je zunaj materije veliki in neskončni nič, brezizrazni tok časa, ki ga nihče ne more razumeti, niti naš nadobudni prerok. Paul lahko le plava s tokom časa, se v njem premetava, prihodnosti pa ne more v temelju spreminjati. Sposoben se je le odločati med rokavi usode, v katere ga bo zaneslo. Zato uperja vse svoje moči v iskanje načina, kako se bo izognil pretečemu in navidez neizogibnemu uničenju, ki ga sluti. Predvidevanje prihodnjih dogodkov je tako pomembno za njegova dejanja v zgodbi. Ustvari se zanimiva pripovedna tehnika, ki združi sedanjost pripovedi in njen potencialni razvoj, obenem se dogajata sedanjost in prihodnost, njuno nasprotje pa prispeva k nepredvidljivemu razvoju dogodkov.

Medtem ko je bil Paul v prvi knjigi veliko upanje proti sprevrženi oblasti, je zdaj osamljen lik. Videnja prevzemajo njegovo življenje in mu prežemajo vsa dejanja. Ostane nerazumljen s strani bližnjih, ki jim je tuj pomen njegovih videnj, ki jih kot nadčlovek poseduje. Sam se mora spopasti z grozečim orkanom nasilja, ki ne bo pogoltnil le njega, temveč celotno človeštvo. Preroštvo se v Herbertovem vesolju izkaže za negativno silo. Paul postane imperator, voditelj džihada in verski vodja zavoljo nadnaravnih moči, ki mu jih je podarila začimba melanža. Z jasnovidnostjo je postal najmogočnejši človek v vesolju. A vso to moč spremlja tudi nevarnost, da mu uide izpod nadzora. Osvajalski pohod je bil že vse od začetka samouresničujoča se prerokba. Status preroka mu prinese fanatične privržence, ki pa sledijo njegovi podobi, ne osebi. Ujame se v zanko, ko njegov položaj zahteva zavojevanje, prenehati pa ne more, saj bi bile nepredvidene posledice pomanjkanja vezi med njegovimi podporniki še veliko hujše. Oziroma, on zavoljo jasnovidnosti to že ve, in ker želi človeštvu prihraniti gorje, ostane zavezan svojemu položaju.

V knjigi Mesija s peščenega planeta se na ozadju Herbertovega umetelno izdelanega znanstvenofantastičnega sveta odvija zgodba samopomilujočega mesije, ki se v barkici prerokovanj bori proti hudourniku neizbežnosti. Ko ga tok časa vendarle potegne v globine večnosti, so že zasejani klice prerokb in obeti Paulovih naslednikov, ki bodo v Herbertovo vesolje prinesli neslutene spremembe. Nadejamo se jih tudi v slovenskem jeziku.