Ravno ko sem že mislil, da ne bom mogel pretrpeti še enega izdelka pisatelja, ki mu je samo pisanje popoldanski fuš ali - v tem primeru - krajšanje vsakodnevne vožnje z vlakom v službo, mi je pod prste prilezel Ameriški sfumato Vojislava Pejovića. Priznam, motil sem se in prosim odpuščanja.

Ameriški sfumato je, slabostim navkljub, eno intrigantnejših del, kar sem jih vzel v zobe v zadnjem času, in glede na avtorjeve tekste s Peščanika velik presežek in nepojmljiva nadgradnja njegove publicistike, ki je na drugi strani neinspirirana, polartikulirana in za sam medij in ciljno publiko, pretirano - 'sfumato' - medla.

Gre za, po besedah avtorja, novelo, sestavljeno iz devetih rahlo medsebojno povezanih zgodb, katerih precej stereotipna premisa ni nič kaj posebnega in ki lahko potencialnega bralca odvrne od branja že v samem začetku. Gre za delno avtobiografske zgodbe o mlademu Milošu, ki se med vojno vihro v devetdesetih odpravi iz rodne Črne gore študirat v Beograd, od koder ga pot kasneje vodi še v Nemčijo in Združene države Amerike. Junaka sodelovanje v vojnih spopadih in epskih, vznesenih desantih po kamenjarjih Balkana niti približno ne mika. Še več, do dogajanja okoli sebe deluje popolnoma ravnodušen.

Takšno pozicioniranje literarnega lika ni nič kaj nenavadnega v sodobni srbski in balkanski literaturi. Vse je že bilo videno tako pri Pančiću in Valjareviću kot tudi Kecmanoviću, do neke mere tudi pri Iliću. Gre torej za nekakšno pasivno pozicioniranje lika, ki si ga ‘vihar zgodovine’ dodobra privošči. V izjemno norih časih je bilo pač najbolje glavo držati med rameni, da je z ramen ne bi kdo snel, pa čeprav samo figurativno.

Skratka, junak je pasiven, na stimulanse iz okolice deluje pasivno. Nasprotno pa zacveti kot popolnoma funkcionalen osebek v intimnem okolju. Razmerja, ki jih plete do bližnjih, katerih ‘rod’ seže od krvnega sorodstva prek Rusa in Američana do Japonke, so tako polna substance, da kipijo. Vse to je pa mojstrsko obdelano s tako okusnim jezikovnim ‘odvzemanjem’, da je bolj verjetno, da je narator podaljšana roka Milesa Davisa kot Boba Dylana.

A preden me odnese; delu gre zameriti predvsem to, da na prvi pogled deluje, kot da bi avtor imel vnaprej pripravljeno shemo s tematskimi kvadratki za kljukanje: Balkan - check. Vojna - check. Beg in ne boj - check … A tako pač je. Ne bi bilo moteče, če bi pri avtorski srenji zaživelo tudi leto 2016 z vsemi težavami, ki jih nosi, kar bi malo ublažilo lepodušniško ‘ukvarjanje s težavami pri izvoru’ in ne posledicami, ampak jebiga, težko je pričakovati, da kolosalni politični premiki, ki ti brez zadržka urinirajo po prihodnosti, ne pustijo kompleksov. Dobro bi bilo to preseči, vsekakor pa ni lahko.

Ravno na tej točki pa ‘Ameriški sfumato’ zavije v svojo smer. Namreč, ni toliko važno to, kaj je napisano, kolikor to, kako je napisano in kako je problematika obdelana. Jezik je razluščen, a perfekten, ritem je odličen in knjiga pač ‘teče’. Zanimiv pa je tudi odmik na točki pasivnosti protagonista zbirke.

Za razliko od nekakšnega ‘Valjarevićevskega’ tipa literarnega lika, ki je zgolj povožen individuum, je Miloš Vojislava Pejovića precej bolj kozmopolitski, manj naiven, manj neveden, kar je samo po sebi pomembna razlika. Če je avtobiografsko pisanje Valjarevića bolj pisanje o zaprtem cvetu, mogoče celo popku, ki samo lepi slike in fragmente sveta v album kakor se utrinjajo, se Miloš bohoti kot rdeč tulipan spomladi.

Gre za izjemen lik, ki združuje na videz nezdružljivo, oziroma se izogne pasti, v katero se ujame prenekateri avtor. Miloš je angažiran brez angažmaja, brez stereotipne, jalove revolucionarnosti. Zapusti svoje kulturno okolje, ne da bi mu teatralno in patetično vzvišeno obrnil hrbet in se mu odrekel. Je idealen odsev okolice, ki sfiltrira vsako past, ki jo njegova dejanja lahko povzročijo, zaradi česar se mu z vidika ideološkega branja katerikoli bralec težko postavi nasproti. Če demokracija sploh obstaja, jo je nevroznanstvenik utelesil v liku Miloša. Če človeškost z vsemi svojimi napakami sploh obstaja, je utelešena v Milošu.

In če se pri samem sfumatu tudi ustavimo. Gre za pojem, ki označuje nekaj zamegljenega, v dimu, nejasnega. Slikarstvo brez jasnih črt, zamejitev, z izdatnim senčenjem. Zgodba, okolica, kulturni okvir se prelivajo eni v drugega in tvorijo gmoto, ki je predvsem zelo zanimiva, kulminira pa v naslovni zgodbi ‘Ameriški sfumato’, ki je tudi jezikovno mogoče najbolj drzna in v kateri gre avtor nekoliko dlje kot pri ostalih.

In v kakšni povezavi je zamegljenost meja z Ameriškim sfumatom? Ravno ta, da Ameriški sfumato, čeprav ponekod karikiran, ni absurdno pretiran. Med nezmernostjo in ne ravno najbolje analiziranim značajem literarnega lika je tanka meja, ki je pa Pejović ne prestopi, zaradi česar bom pišoče briljantne naravoslovce vsekakor bral z manj zadržki.

Če povzamem, na prvi videz nezanimivo, obrtniško odlično, briljantno analizirano delo. Balkan, ki ne prodaja divjaške eksotike zahodnemu trgu in ne prodaja neke kvazirazsvetljenske vzvišenosti balkanskim ‘divjakom’. Marcel bi rekel: zelo za.