Palestinski sprehodi

Palestinski sprehodi

Recenzija izdelka
9. 4. 2013 - 13:00

Problematika izraelske okupacije Palestine in izraelsko-palestinski odnosi nasploh so bili in ostajajo predmet brezštevilnih novinarskih prispevkov, akademskih del, od zgodovinskih do pravnih, ter političnih dokumentov. Ta dela osvetljujejo ali zamegljujejo omenjeno vprašanje s svojega specifičnega zornega kota, vsa pa se neizogibno dotaknejo geografije. A ta geografija je razosebljena, zgolj orodje za prikazovanje razsežnosti okupacije in njenega razvoja skozi desetletja. Obstaja pa tudi druga vrsta geografije ali zemljepisa, tista, tesno povezana z usodo človeka, ki živi na zemlji, ki se jo opisuje. Takšen pristop je izbral palestinski pisatelj, pravnik in politični aktivist Raja Shehade v svoji dvesto strani dolgi knjigi Palestinski sprehodi, izdani sicer že leta 2007, ki pa je konec lanskega leta pri založbi *cf dočakala tudi svojo različico v slovenskem prevodu.

To niso distancirani „zapiski o pokrajini, ki izginja,“ kot se glasi podnaslov knjige, ampak doživeta, prvoosebna videnja in čutenja palestinske pokrajine in življenja v njej. Časovni razpon knjige je velik, saj so predmet opisov sprehodi oziroma potepanja ali sarhe med sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja in letom 2007. To pa je ravno obdobje, v katerem so se na zasedenih ozemljih razbohotila mesta samo za jude, v katerih danes prebiva že pol milijona naseljencev, in vsa pripadajoča infrastruktura, ki je, opaža Shehade, tako usodno zarezala v dotlej stoletja bolj ali manj nespremenjeno pokrajino.

„Prekletstvo Palestine je morda, da je v središču zgodovinske in biblijske imaginacije,“ piše avtor, ki v uvodu izpostavlja zaničevanje, ki ga je bila Palestina s strani Zahoda deležna že v 19. stoletju. Pri tem omenja zapise Williama Thackeraya, Marka Twaina in Hermana Melvillea, ki opisujejo Palestino kot pusto in neprivlačno. A ti popotniki se pri svojem pisanju niso mogli opreti na nekaj, kar je Shehadeju vir navdiha, družinsko in osebno navezanost na pokrajino namreč. Izraelska okupacija je zaznamovala Shehadejevo življenje že tri leta pred njegovim rojstvom, ko se je moral njegov oče ob ustanovitvi Izraela in izgonu arabskega prebivalstva izseliti iz Jaffe na obali Sredozemskega morja in se je naselil v Ramali na Zahodnem bregu. Preko sarh je Shehade tako spoznaval ne samo bližnjo in manj bližnjo okolico Ramale, ampak tudi zgodovino svoje družine.

Palestinski sprehodi sicer imajo formo potopisa, njihov namen pa ni bralcu približati zgolj pokrajine, temveč tudi kulturo, jezik in običaje tam živečih ljudi. Tako avtor dosledno uporablja arabska imena za kraje, tipe hiš, običaje in zemljepisne pojave, kot so dolina, izvir in podobno. A tudi to ima v kontekstu izraelsko-palestinskih odnosov močno politično sporočilo. Shehade se namreč zaveda, odtod tudi reference na zahodne potopise iz 19. stoletja, da je Palestina žrtev vsiljenega diskurza in da je korak k predrugačenju politične resničnosti tudi uporaba drugačnega registra, v tem primeru tistega, ki je v bistvu predhodil registru judovskega okupatorja.

A Shehade je v prvi vrsti pravnik. Ustanovil je prvo organizacijo za človekove pravice v Palestini Al Hak. Pravne bitke, ki jih je vodil proti izraelski akviziciji palestinske zemlje po okupaciji in jih nekaj v knjigi tudi opisuje, razkrivajo vso kafkovsko naravo izraelske administrativne vojne. Nemogoči pogoji dela, nespoštovanje tudi izraelskih zakonov, lažne priče, sprenevedanja – vse to vodi h končnemu cilju zaseči čim več palestinske zemlje in jo nameniti izključno judovskim naseljencem, v procesu pa predvsem sebe slepiti, da je bilo vse po črki zakona. A svoj del odgovornosti nosijo tudi Palestinci, ki so sprejeli vlogo žrtve, meni Shehade. V knjigi tako izpostavi primer, ko se je izraelski vojak na nadzorni točki Kalandija med Vzhodnim Jeruzalemom in Ramalo z bizarnimi vprašanji izživljal nad njegovo rusko prijateljico in jo poniževal, preden jo je njegov tovariš spustil naprej. Tako on kot drugi Palestinci pa so ves čas le nemo opazovali in poslušno stali ob strani. „Ali smo tako zelo ponotranjili poraz,“ se sprašuje Shehade.

Bolj trajno kot vojaške nadzorne točke, teh je na Zahodnem bregu več kot 600, pa so Zahodni breg zaznamovale judovske naselbine. Shehade ne pušča dvoma o tem, kaj si misli o naseljencih. Ko govori o borovcih, na katere je naletel na enem od sprehodov, se zdi, kot bi govoril ravno o njih. Tako je zapisal o boru, na katerega je naletel na eni izmed sarh: „Bilo je komajda verjetno, da ga je kdo posadil. Noben kmet, vreden tega imena, ga ne bi posadil tja. Nobene funkcije ni imelo, le povečevalo je kislost zemlje.“ Shehade nadaljuje: „Naj sem imel še tako rad bore, so se mi zdeli vsiljivci, dokaz, da so ljudje te hribe prepustili silam narave. Bili so temno zelene barve, ki je bila živo nasprotje sivo zelene barve oljk, bili so visoki in široki in so odločno zahtevali zemljo, v kateri so pognali korenine. Njihove korenine so bile tako kakor korenine oljk plitve, grčaste in napete kakor členki so se prerivale za isti kos zemlje, zaradi česar so drevesa težko živela skupaj.“ Ni odveč pripomniti, da predstavljajo oljke simbol arabske kulture in tradicije, zaradi česar jih naseljenci pogosto zažigajo in ruvajo iz tal, s čimer Palestincem povzročajo ogromno gospodarsko škodo.

O naselbinah Shehade piše, da so se „kakor bodalo zarile v palestinsko zemljo.“ Vse, kar na Zahodu predstavlja napredek in modernost, ima v Palestini drugačno funkcijo. Gradnja objektov, cest, infrastrukture, buldožerji, rast Palestincem niso prinesli višje kakovosti življenja, ampak so pospešili ravno obraten proces. Tradicionalni diskurz razvoja ima med reko Jordan in Sredozemskim morjem tako tudi svoj zrcalni pomen, ki ga ubesedijo drugačni, pogosto preslišani izrazi: okupacija, diskriminacija, apartheid, nadzor, utesnjenost, poniževanje ... Ta zrcalni diskurz  pa ima politično ozadje, kontekst, ki določa dogajanja v dolinah in na hribih zasedene Palestine. Palestinci so prešli dolgo pot od izgona z lastne zemlje do življenja pod vojaško okupacijo, oboroženega upora in upanja, ki ga je z obljubo samostojne države Palestine prinesel sporazum iz Osla, ki se je kmalu izkazal za lažnega, pa vse do sedanjega zmedenega trenutka. Avtor je bodisi osebno bodisi preko izkušenj njegove družine izkusil vse te faze, s katerimi se v omenjenem delu iskreno sooča. Palestinski sprehodi Raje Shehadeja so tako zmes ponosa, vztrajnosti, obupa in na ničemer temelječega optimizma, te neizogibne konstante palestinske resničnosti.

Recenzijo knjige Palestinski sprehodi palestinskega avtorja Raje Shehadeja, izdane pri založbi *cf, je spisal Boris Vasev.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness