»Sonjici je ostalo grenko prepričanje, da je popolnoma in dokončno zaprla svojo avtobiografijo ženske, in to jo je za vse življenje odrešilo skrbi, da bi ugajala, privlačila in vsakič znova očarala. Do uspešnih vrstnic ni čutila ne uničujoče nevoščljivosti ne jeze, ki izčrpava dušo, in se je vrnila k svoji goreči in opijanjajoči strasti - branju.«

Branje. To ni le strast Sonjice, junakinje istoimenske zgodbe, o kateri je govor, temveč tudi strast Ljudmile Ulicke, ki s svojo novelo piše zgodbo ruske ženske. Ljudmila Ulicka ni ime, ki bi ga zelo pogosto srečevali na naših knjižnih policah. Judinja, ki je prevzela krščansko vero in prihaja iz Rusije, je politično angažirana pisateljica, ki se ne izogne kritiki ruskega sistema. Že kot mlada asistentka biologije in genetike je bila na enem od ruskih inštitutov obtožena semizdata in zaradi tega tudi odpuščena. Za Ljudmilo Ulicko sta dolgo časa alternativo upora proti ruski politiki v drugi polovici dvajsetega stoletja predstavljala krščanska skupnost in iskanje judovskih korenin.

Ljudmila Ulicka je na protestih proti Putinu leta 2011 stala v prvi vrsti. Kljub temu pa avtorica sama pod Putinovo taktirko nima problemov s pisateljsko svobodo. Navsezadnje je prva ženska, ki je v Rusiji prejela rusko različico Bookerjeve nagrade. V nos ji gre le položaj ruskih umetnikov, med katere sodi tudi sama, saj z ustvarjanjem ne zaslužijo dovolj za preživetje.

Sonjica, delo, ki je bilo objavljeno leta 1993, je pravzaprav avtoričino prvo delo, ki po svojem obsegu meji že na malo daljšo zgodbo ali celo novelo. Sonjico, glavno junakinjo novele, spremljamo skozi njeno življenje v Sovjetski zvezi vse od druge svetovne vojne. Junakinja je dokaj nenavadna ženska, ki se, tako kot gospa Bovary, nenehno predaja prebiranju literature. Je neprivlačna knjižničarka, ki v nasprotju z Emmo Bovary prizemlji svoje knjižne sanjarije in se po poroki s slikarjem Robertom iz odtujene knjižničarke prelevi v stvarno gospodinjo. V nasprotju s Sonjičino telesno nerazvitostjo in zaverovanostjo v vlogo gospodinje njena hči Tanja zgodaj raziskuje seksualni čar svojega telesa in se ne ukvarja z delom po hiši. Čez nekaj časa domov pripelje revno siroto Jasjo, v katero se tudi zaljubi. Toda nova članica družine se kmalu speča s Sonjinim možem Robertom. Hči Tanja se, po neizpolnjeni ljubezni do prijateljice, s partnerjem preseli v Sankt Peterburg, mož Robert umre v rokah ljubice Jasje, ta pa se po njegovem pogrebu odloči, da bo odpotovala v Pariz.

Pripovedovalec se skuša objektivno gibati med osebami, njegov pogled je usmerjen predvsem v opisovanje in opazovanje zunanjih dogodkov. Zgodba Sonjice prikazuje dve generacije revnih ruskih žensk, ki na nek način posreduje resnično izkušnjo same pisateljice. Novela vsebuje veliko realizma, ki pa v želji po prikazovanju resničnosti posreduje tudi ideologijo, v obravnavanem primeru torej uveljavljena razmerja med moškim in žensko v povojni ruski družbi. Na nek način vsi protagonisti delujejo po klasičnih, družbeno sprejemljivih vzorcih. Odnos med Sonjico in Robertom je prikaz stereotipnega delovnega in prešuštnega moškega ter osamljene, introvertirane gospodinje. Razmerje med Sonjico in Jasjo pa lahko analogno prenesemo v svetopisemski motiv Rahele in Leje iz Stare zaveze. Vse junakinje ustrezajo klasični vlogi žensk, ki so ali prostitutke in ljubice ali pa gospodinje.

Neizmerna težnja po tem, da bi pisateljice, med njimi je tudi Ulicka, umeščali pod pojma »ženska pisava« in »feministična literatura«, se tudi tukaj izkaže kot izjemno problematično. Čeprav avtorica v javnosti sicer izraža nezadovoljstvo s položajem ruskih žensk, pa njeno delo ne prinaša nobenih pozitivnih ženskih likov, ki bi klicali po emancipaciji. Še več, Sonjica, glavno ime romana, je celo pretirano pasivna. Poleg tega so odnosi med tremi ženskami v zgodbi zgrajeni na temelju edinega moškega junaka, Roberta. Če jih ljubezen, pa naj bo to hčerkina, ženina ali ljubičina, do tega moškega združi, jih po njegovi smrti za vedno tudi loči. Ženske v romanu brez moškega ne znajo sodelovati, odtujijo se in se zaprejo vsaka v svojo samoto. Avtoričini težnji po avtentičnosti besedila se tako ne uspe izogniti klasični delitvi spolnih vlog.

Na vprašanje, ali mora feministična literatura nujno posredovati pozitivne ženske like, bi mnogi odgovorili negativno. Mnogi ravno zato, ker Sonjica posreduje osebno izkušnjo ruske ženske, delo označujejo za feministično. Za nekatere literarne teoretičarke, kot je na primer Elaine Showalter, je ravno pristna ženska izkušnja tisto, kar mora posredovati feministična literatura. S tem se namreč osebna pisateljičina izkušnja dotakne bralčevega razumevanja, ki pridobi neko stopnjo kritičnega razmisleka o prebranem.

Po drugi strani pa bi lahko za feministična označili le tista dela, ki posredujejo resničnost o močnih, aktivnih in emancipiranih ženskah, ki v svoji drži presegajo vse klasične vzorce »ženstvenega«. A povzdigovanje močnega ženskega jaza spet ne more biti zadostno merilo, po katerem bi lahko vrednotili delo, kot je Sonjica. Po tem principu bi lahko hitro zapadli v deljenje napotkov, kako ustvariti pozitivne revolucionarne junakinje, literatura pa bi potlej služila predpisanim vzorcem »feminističnega pisanja«.

A kljub vsemu Ulicke ne bi smeli obravnavati kot feministično pisateljico. Pa ne zato, ker ne posreduje pozitivne junakinje, temveč zato, ker nikoli ne uspe preseči privzete delitve klasičnih družbenih vlog. Feministična pisava je tista, ki prehaja med identitetami in se na vseh ravneh upira fiksaciji na en spol. Tista, ki skuša, tako kot Orlando, iti čez meje znanega in s tem nenehno zapada v norost. Ulicka je vsekakor izjemna sodobna pisateljica, kriterij za njeno pisanje, ki večinoma izvira iz lastne izkušnje, pa vsekakor ne more biti le mera njenega feminizma. Ulicka navsezadnje najraje piše o verski strpnosti, etiki, krščanstvu in judaizmu. Oznake, kot so feministka, Judinja in seveda ženska, jo zato prehitro želijo popredalčkati. Njeno delo Sonjica kljub vsemu ostaja dober prvenec, ki na kratko popiše biografijo ruske gospodinje dvajsetega stoletja. In hkrati ne želi biti nič več od tega.