Sodobni italijanski pisatelj Emanuele Trevi se z romanom Nekaj zapisanega, ki je v prevodu Vere Troha letos izšel pri Beletrini, prvič predstavlja v slovenskem jeziku. Avtor več kritičnih esejev o raznih literarnih osebnostih je za roman, ki je v izvirniku izšel leta 2012, prejel nagrado Evropske unije za književnost, poleg tega pa je bil nominiran tudi za italijansko literarno nagrado strega. Naslov tega zvrstno hibridnega, idejno modernističnega in izrazito intertekstualnega besedila je Trevi prevzel iz enega izmed fragmentov zadnjega, nedokončanega in posthumno objavljenega dela Nafta kontroverznega Piera Paola Pasolinija.

Trevijev roman je postavljen v devetdeseta leta, ko se je v Italiji na oblast povzpel Berlusconi. Odvija se spiralno in literarno razpravo prepleta z avtobiografsko pripovedjo o času, ki ga je Trevi kot literarni vajenec preživel pri rimskem Skladu Pasolini, kjer naj bi uredil intervjuje velikega pisatelja in režiserja. Sklad vodi pevka in igralka Laura Betti, »neuslišana« Pasolinijeva muza in njegova samooklicana duhovna naslednica. Trevi je zanjo le »cipica«, nevredna Pasolinijevega genija. In čeprav mestoma dvomi v smiselnost svojega prelaganja papirjev, je delo v Skladu zanj odskočna deska v svet književnosti. Ta avtobiografski narativ se periodično križa z reportažnim pisanjem o Pasolinijevem življenju in okoliščinah njegove brutalne smrti, ki do danes ostaja zavita v plašč skrivnosti.

»Vztrajati je treba pri načinu spoznanja, ki je prej telesno kot intelektualno, in je neposredna posledica življenjskega sloga, ne pa sistema misli in definicij. Intelektualec, pisatelj na splošno, je posameznik, ki ima telo tako kot drugi in lahko v njem uživa tako kot drugi, vendar v trenutku spoznanja spoznava samo s svojim razumom, medtem ko Pasolini v metež vrže vsak centimeter, vsak gram svojega mesa, pusti, da ga tok življenja namoči kakor gobo.«

Ohraniti avtorjevo inherentno vez z besedilom, ki transformira bralčev horizont razumljivega, to je bila Pasolinijeva želja. S posegom v Nafto, z njeno razgradnjo in prevzemom naslova nadaljuje Trevi spiralo Pasolinijevih preobrazb literature in njenih kategorij, toda v prvi vrsti poudarja, da se Pasolini ni bil pripravljen vdati prihajajoči postmodernistični modi in njeni neizmerni želji po poenotenju avtorja z bralsko publiko.

Ob izidu - malo manj kot dvajset let po Pasolinijevi smrti leta 1975 - je bila, kot pravi Trevi, Nafta sprejeta kot prikazen preteklosti, kot neberljiva pošast, ki nikakor ni ustrezala postmodernističnemu, lažno učenemu načinu pisanja, pri katerem se književnost hrani s književnostjo in dokumenti, avtorjeva funkcija pa je zreducirana na urejanje. Izvirni Pasolinijev rokopis, ki se je ohranil zgolj kot korpus beležk in obrisov literarnega dela v nastajanju, je tudi v urejeni, izdani obliki deloval brezoblično. Antični elevzinski misteriji, izrazito seksualna motivika, sadomazohistična dialektika dominacije in submisije ter spolne transformacije in simbolne pojavne oblike teorije nasprotij kulminirajo v androginiji kot epistemološkem vrhuncu, ultimativnem spoznanju resničnosti in - preneseno - literature. Trevijevi raziskovalni, interpretativni napori ostajajo jalovi, če v njih iščemo enoznačno razlago Pasolinijevega besedila, vendar pa zadovoljivo izražajo razkorak med dojemanjem literature pred in po njegovem nastanku.

»Saj ne da je literatura ‘umrla’, kot se je več kot sto let upalo ali se balo (ali oboje hkrati). Ojoj, ostala je bolj živa in čila kot kadarkoli: kvečjemu je enkrat za vselej izrazito skrčila svoje zmožnosti in pristojnosti. (...) Že v svojem času se je Pasolini imel za preživelca, samotneža, silo iz preteklosti. Če pa bi se vrnil v življenje leta 1992 skupaj z rokopisom Nafte, bi bil resnično enak oživljencu, o katerem govori Dante v Gostiji, ki ne razume več jezika, ki ga govorijo v njegovem mestu.« 

Pomembno je izpostaviti, kot zapiše avtorica spremne besede in naša sodelavka Anja Zidar, da Nafta in Nekaj zapisanega nista paralelni deli ali romana, ki bi odsevala drug drugega, vendar pa se stikata v pojmih misterija in iniciacije. Literatura je za Trevija, tako kot za Pasolinija, nekakšen sodoben elevzinski misterij, ki zahteva napor, proces iniciacije in življenje znotraj te skrivnosti, vendar pa za razliko od Pasolinija ni odklonilen do uredniške funkcije, ki je s postmodernizmom pripadla avtorju.

»Nekaj zapisanega. Ne več ne manj – ta besedna zveza se v Nafti pojavlja ob različnih priložnostih kot najprimernejša opredelitev nastajajočega dela. Zares najprimerneje opredeljuje naravo teksta, ki se kakor senca ali lepljiv izloček ne more ali noče povsem odtrgati od svojega izvora: od človeškega bitja, od živega telesa. (…) 'Bralca sem nagovoril kot jaz sam,' izpove v pismu prijatelju Albertu Moravii, staremu lisjaku, sposobnemu razumeti bistvo in neizmernost greha. Nisem si bil več zmožen ponižno nadeti obleke 'pripovedovalca', pojasni P. P. P. (…) Živeti lastno stvaritev vse do konca življenja: (…) 'Kakor se dejansko umira, z ejakulacijo v materin trebuh.'«

Naslov Pasolinijeve Nafte je vse prej kot slučajen. Viskozna in težko odstranljiva snov je njen avtor, neločljiv od svojega dela, ki ga Trevi spretno lepi v svoje lastno ustvarjanje. Trevijev proces pisateljske iniciacije se razvija in zaključi s koncem njegovega dela v Skladu. Izide njegova prva knjiga, njegovo potovanje v Grčijo pa je očiten sklep tega procesa, ki ga dovrši v dobesednem romanju v Elevzino, kraj misterijskih praks. 

Fuzija memoarjev, reportaže in literarne razprave se zdi plastičen primer postmodernistične literature in le razkorak, le razlika med Nafto in Nečem zapisanim priča o transformaciji, ki jo je v zadnjih desetletjih doživela literatura. Prikaz tega prehoda je bistvo Trevijevega romana, ki ostaja ob koncu nedorečen ‒ smisel njegovega uredniškega dela ostaja bralna enigma, takšna, ki vzbuja jezo. In jeza je najpomembnejša stvar - tako vsaj pravi rahlo neuravnovešena Laura Betti. Ta izjava stoji kot moto romana, odtisnjen na Beletrinini kazalki. Jebeš ideje, jebeš talent. Vaja v pisanju se na tej točki zdi kot vaja iz urednikovanja, nadzor procesa hranjenja književnosti s književnostjo. Nafta je za Trevija le vzgib, ki ga inicira, spusti v misterij literature, za katero se vedno bolj zdi, da bo samo sebe v neskončnost izčrpavala. Dokler ne bo postala votla, okoli pa je nič ne bo ‒  ravno nasprotno od razkritja, h kateremu nas peha Pasolinijeva rjava kri.