Ignor je drugo leto zapored organiziral svoj festival in ob tej priložnosti izdal deseterico chapbookov pod znamko Mala ignorirana knjiga. Sedem od teh prevedenih. Iz tega sledi, da je v tej mali, a očitno rastoči knjižni zbirki najti večjo raznolikost, kot jo najdemo pri kaki založbi v celem letu. Hkrati pa naša naloga, namreč premisliti vseh deset pesnic in pesnikov, postane nekoliko preobsežna, moramo si jo torej omejiti.

Iz svojega današnjega premisleka bomo zato v prvi vrsti izpustili tiste, ki jih je po našem prepričanju mogoče poslušalcem zadovoljivo opisati že z eno ali dvema oznakama. Izbor pesmi Stevana Tatalovića tako na primer zaznamuje melanholični ton, ki podobno kot Jaz sem tvoj propagandni film Ivane Maksić občasno preide v precej suho kritično poezijo. Prazen prostor Jelice Kiso se po drugi strani temu poskuša izogniti z nekoliko bolj privzdignjenim idejno-intelektualnim pristopom, za razčlembo katerega bi bilo potrebnega več prostora. Šimpanz Stevena J. Fowlerja na precej živahen način pušča ostale za seboj in se utaplja v jeziku in njegovih možnih nemožnostih. Skoraj nočna mora Astre Papachristodoulou pa je tako visoko nad našimi posvetnimi skrbmi, da se v predsokratski maniri loteva pesnjenja z vidika substance: ognja in glasbe; v sklopu tega razmisleka je kljub občudovanju ne moremo doseči. Njene skrbi so kozmične, naše komaj zemeljske. “it / requires / a certain / timbre” ...

Nekoliko presenetljivo se je tako izkazalo, da so trije slovenski prispevki med letošnjimi izdajami - Gravženroža Ajde Bračič, Rdeč Kanu Kaje Blazinšek in Sekanje rondojev z 0.05 mušje medice v žilah Amadeja Kraljeviča - pravzaprav najzanimivejši, pridružujemo pa jim še Skoraj nočno moro Astre Papachristodoulou, ki pa jo bomo zaradi zgoraj navedenih razlogov vseeno izpustili, Hvala, vse to me golta Bojana Vasića in Original v muzeju, reprodukcija v stanovanju Silvane Marijanović.

Preden se posvetimo tistemu, kar je pritegnilo našo pozornost prav k tem šestim, kolikor jih je sploh mogoče kakorkoli poenotiti, se pomudimo za trenutek še pri formatu teh izdaj, ki pri nas ni posebno pogost. Chapbooki so predvsem sredstvo alternativnega širjenja poezije, najprej zaradi dostopnosti orodij in nizke zahtevnosti ter cene; dalje pa predvsem zaradi manjšega obsega, čeprav so v nekaterih primerih lahko tudi produkcijsko zahtevni in luksuzni ali prinašajo prozne tekste. Zaradi vseh naštetih razlogov so predvsem sredstvo neuveljavljenih avtorjev, založb in entuziastov. Takšni so tudi ti, ki jih Ignor prinaša že drugič. Kakor prvič so tudi tokrat estetsko privlačni in preprosti hkrati pa niti predolgi niti preobremenjeni z raznimi formalnostmi. Kljub temu si bomo dovolili dva manjša predloga; prvič bi bilo lepo in pravično, da bi vse izdaje imele tudi urednika ali vsaj natančen pregled, s katerim bi se izognili manjkajočim črkam in podobnim neprijetnostim. Drugič pa bi se nam kakor lani tudi letos zdelo dobro, čeprav razumemo taktiko ekskluzivnega dostopa na dogodkih, oštevilčenih izvodov in ostalega ustvarjanja povpraševanja na prenasičenem trgu, da se - v interesu avtorjev in njihovih referenc - nekoliko bolje poskrbi za promocijo in reprezentacijo izdaj; na misel pridejo objave na spletu, ISBN-ji in podobno. Sicer pa je projekt še v razvoju in morda je nepošteno, da jim takole javno očitamo malenkosti, ki se jih lahko brez pretiranega napora domisli vsakdo sam.

Vrnimo se zato k poeziji. Tisto, kar nas je pri zgoraj omenjenih šestih zaustavilo, je skupna črta, ki izraža neko bistveno nalogo poezije in njenega jezika v tem trenutku. Nalogo razviti materialno-telesno simptomatiko nekdanjega “kraljestva duha”, ki ga v njegovem anahronizmu - čeprav jezikovno zelo razvitem - ni več mogoče učinkovito rabiti za prebijanje do srčike izbranega predmeta pesniškega besedila. Drugače rečeno, gre za sploh ne novo vprašanje, kako dihotomijo telo-duh, ki je omogočala pesniško metaforo, v kateri telesni znaki stojijo za duhovna bistva, nadomestiti z imanenco telesa, kako samo v telesu - brez preskoka - ubesediti nekdanja stanja duha. Jezikovni eksperiment nam sicer lahko odkrije materialno strukturo jezika in možnosti, ki nam jih v tej nalogi ponuja, ne more pa nam pomagati s podobami, metaforičnimi strukturami in drugimi elementi izraza. Slednji poskušajo obratno od eksperimenta omejiti nezaupanje v jezik in dvoumnost podob do te mere, da postanejo spet razumljive.

Ajda Bračič v Gravženroži za ta namen uporabi izrazito utelešeno in pritlehno govorico, kjer sta v ospredju voh in tip. Hkrati pa za razliko od ostalih uporablja mnogo asonanc in aliteracij. Bistvo njenega pristopa glede na zgoraj zapisano lahko povzamemo z verzoma iz pesmi spomeniki: “tako ne gre, izdri si iskro iz zenice / vžgi nazaj.” Skratka, gre za elementaren, kritičen obrat, od duha k telesu, kjer ima telo samo povsem dovolj izraznih sredstev, vendar nosi njena poezija neizbrisljivo znamenje, nekakšno temačnost telesa, ki opominja, kje je bil nekoč v njem sedež duha.

Kaja Blazinšek in Bojan Vasić sta na drugi strani naselila nekoliko zračnejše področje. Njuna pesniška telesa niso več samo človeška. Vasićevo telo je družbeno, pri čemer pa njegova pesem izgubi načelo organizacije, ki jo v Gravženroži predstavlja telo. Verzi niso izpeljani eden iz drugega, niti iz telesa kot organizirajočega principa, ampak, kakor smo vajeni, kvečjemu vznikajo eden za drugim. Jih pa vsaj ne vodi kakšna subjektna organizacija, kar pesmim omogoča, da ostajajo kolikor toliko površno-površinske in da v svoji dvojnosti zdrži naslov: Hvala, vse to me golta.

Rdeč kanu Kaje Blazinšek pa vso materijo, ki je sploh na voljo, inkorporira - dobesedno - v pesniško telo. Pri čemer materialni kolonizatorji ne prihajajo od znotraj, ampak v telo pronicajo od zunaj, ga okužijo in transformirajo, se z njim zrastejo. Načelo organizacije je zraščanje in približevanje. Pomen je sicer podobno kot pri Vasiću nekoliko negotov, obotavljamo se, ko stopamo. V nekakšni obrnjeni romantični gesti nas zunanjost, kateri nismo več najvišji izraz, določi v stanjih našega telesa, za katera nismo vedeli, da jih je zmožno. Kajti zmotno smo mislili, da bršljan, ki se je zarasel v naše možgane, rdeč in rumen prah, s katerim smo pobarvali svoja lica in sedaj skozi kožo aficira našo kri, pripadajo duhu.

Organizacija Rdečega kanuja je trdna, verzi so tu izpeljani drug iz drugega - tako daleč, da kot verzi niti ne obstajajo več; chapbook sestavljajo večinoma pesmi v prozi (tudi Hvala, vse to me golta se zaključi s pesmijo v prozi). In temu vzorcu sledi Amadej Kraljevič. Njegova poezija je že davno pustila pesništvo za sabo, razpušča se že v “govorno raznoličje”, deloma namišljeno, deloma realno. Zlahka bi ga odpravili kot prozo - in morda bi to tudi morali storiti, kajti njegovih postopkov ne moremo zvesti na temo, ki jo premišljujemo, vsaj ne brez nekaj vrtoglavih obratov. Telesna afekcija pri njem ni več predmet, ampak atribut govorečih onkraj-človeških kreatur.

Vrnimo se sedaj na koncu nazaj iz višav nadčloveškega, na trdna tla poezije. Original v muzeju, reprodukcija v stanovanju Silvane Marijanović je morda naseljena s povsem običajnimi ljudmi in njihovimi sentimenti, toda organizira se okrog predmetov. Ljudje nosijo svoje afekte v rokah, gledajo jih s sten in čutijo v kotih. “Pravijo, da je kleopatra, iz čiste objestnosti, / zabadala svojim služkinjam zlate bucike v prsa, / mislim, da je pisanje poezije podobna podlost” … Tako zaključi. Reči in materija se pri njej morda res še nista zlili s telesom poezije, morda jo še vedno preganja nekaj sentimentalnosti, kar je pač cena za razumljivost, toda telo njene poezije je skozinskoz kakor z bucikami prepredeno s predmeti.

Tako smo na hitro in nikakor ne zadostno prešli letošnje Ignorove izdaje.