Pezdnik umira med pisanjem. Crk, crk, crk, crk.
Ko smo že mislile, da je bilo o poetološki tematiki povedano vse, se je pojavil dvakratni Jenkov nominiranec Sergej Harlamov in pokazal, da ta tema vseeno ni tako prežvečena kot se zdi, če do nje pristopimo na ustrezen način. Njegova tretja pesniška zbirka Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja, v kateri potrjuje zgoraj napisano, je razširitev istoimenskega chapbooka iz leta 2017.
Hypomnemata dobesedno pomeni »zapisi« in pezdnik, kot se Harlamov sam poimenuje, z naslovom napove poezijo o pisanju. To je tudi ena izmed skupnih točk te zbirke in njene predhodnice, Mnogoboj mitologij, sicer pa je Hypomnemata njena nadgradnja oziroma nadaljevanje.
Iz prejšnje zbirke je avtor obdržal nasprotovanje splošno sprejeti ideji »privzdignjenosti« pesništva, tu pa je pesnjenje še bolj zreduciral na skoraj tovarniško delo in to idejo pripeljal do skrajnosti. Zanimanje za jezik ter pomensko in strukturno preigravanje je poglobil v razčlembo »ustvarjalnega« procesa, ki je v resnici bolj naporen kot ustvarjalen. V njem se Harlamov sicer načrtno želi izogniti izražanju čustev, ki jih tradicionalno neločljivo povezujemo s poezijo, a se zdi, da v Hypomnemati bolj kot v Mnogoboju mitologij mestoma vseeno pronicajo skozi robotskost. Preokupiranost z jezikom in pisanjem je torej skupni imenovalec obeh del, a se pezdnik močno trudi, da se pri izražanju te obremenjenosti ne bi ponavljal.
Kot se je sam izrazil med kritiško debato na festivalu Pranger: »Ne vem, js bi loh pesmi ala Mnogoboj mitologij serijsko sral, sam če ni nekega izziva in nekega drugačnega jezika, me to nekako ne zanima.« Tako Prangerjevi kritiki kot tudi bralka so mnenja, da kljub temu, da je pezdnik pri svojem delu inovativen, bo iskanje novih načinov izražanja poetološke tematike vedno težje. Zato bi lahko pri vsaki novi zbirki naletel na vedno večje zagate, na neki točki pa neizogibno prišel do konca slogovnih variacij. Na vprašanje, kam se bo s potencialnim nadaljevanjem svoje (ne)priljubljene tematike torej premaknil v naslednji zbirki, Harlamov odgovarja: »Ne vem, k sonetom z asonancami, zakaj pa ne.«
Vsebina Hypomnemate je torej že mnogokrat slišana, tudi v avtorjevem lastnem delu. Celo razširitev pisanja o pisanju na posredno kritiko ustvarjanja v stilu kapitalistične produkcije, ki mu predstavlja mučno delo in skozi katero se iztroši, je posebej kulturnim delavcem že dobro znana interpretacija ustvarjalnega procesa. Toda ker se Harlamov v svoji poeziji ne želi ukvarjati z drugim kot s poezijo, pustimo tovrstno analizo ob strani in se raje osredotočimo na vidike, ki zbirko delajo posebno.
Subtilnost, zvočnost, besedne igre in domiselno seciranje jezika ne samo obnavljajo osnove pisanja, ampak jih tudi popeljejo v novo dimenzijo. Na pesmi lahko gledamo kot na plasti kože, ki jih avtor s skalpelom, pardon, s pisalom eno za drugo lušči. Na začetku to počne metaforično, v zadnji pesmi v zbirki, kjer so listi strgani tako, da so vidni odzveni zadnjega a na naslednjih straneh, pa tudi dobesedno:
Živim / na tleh / tankih / kot list papirj // a // a // a // a
Ko naletimo na mesta z odtrganimi kosi listov, ne moremo mimo slutnje, da se bo protagonistu od mehanosti pisanja zdaj zdaj strgalo in da je to tudi konkretno ponazoril.
Vseeno gre bolj kot za psihološko interpretacijo izžetega protagonista za skrajno mejo, kaj je še mogoče izreči, kaj izrekamo in do kod seže beseda. Prek posegov v fizično knjigo se Hypomnemata tako dotika predvsem vprašanj zmožnosti poezije. Napisano se izmaliči v krace, saj se pesem tako zapisuje v stvarnost(i), beseda pa seže do površine papirja, kjer najdemo ureznine z ostrim predmetom, ki so z avtorjevimi besedami sledovi mačjih krempljev v smrtnih blodnjah davljenja.
Zbirka tako drsi v vedno večjo razgradnjo pesniškega izraza, podžgano z izčrpavajočim serijskim »štancanjem« pesmi in hkratnim sesutjem protagonistovega jezika, ki ga povzroči oseba po imenu Urša, kar privede do »izživljanja« nad lastno knjigo. Pezdnikova izbira za izdajo tovrstne eksperimentalne knjižne oblike, zahtevne za serijsko proizvodnjo, je bila alternativna založba Črna skrinjica. Tu je knjiga lahko zaživela, ali bolje, se razgradila v svojem polnem potencialu. Odnos, ki ga ima Harlamov do »uničevanja knjig«, lepo povzema tudi anekdota, ko naj bi po njegovih besedah moral it srat v ptujskem mestnem parku, pri čemer so bili edini papir, s katerim se je lahko nato obrisal, listi iz njegovega prvenca. Pesniška beseda, sproducirana v procesu, podobnem industrijskemu, pač nima vrednosti izven kopanja po sami sebi.
V zbirki je torej opazen pripovedni lok, ki se začne z robotskim pisanjem, vdanim v usodo. Pride do odtujitve od lastnih stvaritev, a ne do izgube samoironičnega pristopa. V pesmi Fabrika III zapiše:
abeceda / tekoči trak // ko posežem vanj // glej // nova serija / abecede // organizirane / in tempirane // kot delo // trans / verza
Do tu je bilo še vse mogoče omejiti izključno na jezik in proces pisanja, nato pa bralka naleti na čez več strani ponavljajočo se parafrazo iz filma The Shining:
All wordplay and no bodywork made Sergej a mad man.
Bralka ne more, da se ne bi vprašala, ali niso sesutje jezika, razlastitev poezije in vpliv okolice vseeno v norost pahnili tudi protagonista.
Sledijo prazne strani in velikanski napis »MOLČI«. Radikalizacija geste zapisovanja in dokončna norost, ki jo vseeno pustimo pod vprašajem, sta predstavljeni skozi prej omenjene »brazgotine« na listih, ki pričajo o tem, da četudi ne vemo, koliko zares trpi subjekt, zagotovo trpita jezik in papir. Ker pa je slednji domnevno potrpežljiv, zlom prenese bolje od drugih dveh.
Kubrickovski moment sicer ni edini primer medbesedilnosti, avtor se poigrava tudi s citati v funkciji uvoda v nekatere izmed pesmi. Poleg tega v hommageu Nini Dragičević aludira na naslov njene knjige To telo pokončno, v pesmi, posvečeni Marku Pavčku, njegov slavni verz spraskam se v pesem poveže z od pisanja razosebljenim protagonistom Hypomnemate, v pesmi Črti mir pa verz nisem da črtim na tem svetu pripelje do jaz / često / črtam / te črte, kar daje slutiti, da je pezdnik pri pisanju zelo neinspiriran. Koncept pesniškega (ne)navdiha stalno prevprašuje, odtujitev v procesu industrijske proizvodnje pa dela poezijo za potrošni objekt. Ta stoji sama, je ujetnica procesa in izpraznjena pomena, brez nanašanja na karkoli razen nase, kar jo paradoksalno osvobaja.
Popolno opuščanje ločil v zbirki tovrstno igranje z jezikom olajšuje. Avtor ponekod z eno ali dvema besedama na verz ali pa z deljenjem besed med verze ustvari besedno zvezo, ki jo v naslednjem verzu predrugači ravno toliko, da spremeni pomen, hkrati pa med verzoma pogosto ustvari duhovito povezavo:
ko sestapljam / ko / se /stapljam / s tem / … / permanentno / permutiranje / ki že meji na mutavost
Tudi naslovi razdelkov v zbirki učinkujejo različno, če jih preberemo v celoti skupaj z vrinjenimi črkami, brez njih, ali pa samo njihove posamezne dele, razbite s poševnicami. Navedimo primer in v stilu nepredvidljivosti in izzivalnosti Hypomnemate zaključimo z naslovom njenega tretjega dela. Zakaj bi končale na koncu, če lahko prekršimo vsa pravila. MONO/LOG/OUT.
Pisala je Veronika Razpotnik.
___
Foto: Črna skrinjica
Dodaj komentar
Komentiraj