Avtor, ki se po klasifikacijah nekaterih institucij s področja knjige ne uvršča več med mlade, čeprav je slednjim še vedno blizu, Jure Jakob, je prepoznaven predvsem po svojem pesniškem ustvarjanju. Objavil je tudi nekaj esejev oziroma esejiziranih zapisov, zdaj pa je pred nami njegova šesta samostojna, druga nepesniška knjiga, Hiše in drugi prosti spisi, ki jo platnice opredeljujejo kot serijo esejističnih proznih skic. Če k tej odprti zvrstni opredelitvi dodamo še naslovno napoved, torej da gre za proste spise, nam postane jasno, da ne gre za standardno ukalupljeno pisanje, pač pa, kar spoznamo ob branju, za precej odprto in inventivno ustvarjanje.

Vsi naslovi v knjigi dokaj neposredno napovedujejo glavni predmet obravnave, ki pa ni nujno tudi središčni objekt v smislu prisotnosti. Pogosto gre zgolj za iztočnice, nekakšne spominske sprožilce, kot jih poznamo iz Proustovega ustvarjanja, ali pa gre po drugi strani za objekt, ki je povod za razmišljanje, sam po sebi pa sicer ni pretirano zanimiv. Reprezentativen je v tovrstnem pisanju že v naslovu knjige izpostavljeni zapis z naslovom Hiše. V eseju se namreč pred bralcem zvrsti serija asociativnih povezav s takšnimi in drugačnimi bivališči, ki niti niso nujno hiše v dejanski fizični obliki, pač pa so lahko to tudi ali predvsem v prenesenem oziroma metaforičnem pomenu. Tako se sprehajamo vse od dela Häuser Thomasa Bernharda do avtorjevih siceršnjih bivališč, pa po občutjih ob domačnosti kraja in tako naprej.

A naposled te razprave o bivališčih niso zgolj estetsko popisovanje, čeprav se zdi, da je ta komponenta močno prisotna. Vsi zapisi so namreč izrazito pripovedni, živi in doživeti, verjetno tudi ali predvsem zato, ker se zdi, da jih avtor, kolikor lahko sklepamo iz poznane nam biografije, jemlje iz lastnega življenja. Naj na tem mestu omenimo še Jakobovo monografijo o Lojzetu Kovačiču, saj se zdi, da se vsaj v tej spominski komponenti tudi sam veliko zgleduje po omenjenem pisatelju. A kot rečeno, ti estetski opisni presežki naposled dobivajo tudi druge asociativne povezave, ki bi jih lahko prej in lažje vezali na neko sporočilno komponento.

Prisluhnimo enemu izmed tovrstnih insertov iz zapisa Hiše: »Pesem je sama prebivališče, nekakšna hiša z okni in vrati. Ko pesnik piše, gradi prebivališče tistemu, o čemer piše. In duh tistega, o čemer govori, v hišo ni bil ujet, ampak je, ko jo je pesnik sezidal do te mere, da zmore sama stati, sam vstopil. Je ptičja hišica, ki je nisi postavil zato, da bi si nagrabil čim več ptic, ampak da opazuješ ptičje življenje in ga pokažeš tudi drugemu, svojim bralcem. Ni kletka, v katero si ujel žival, živi duh je neviden. Ko se ti zdi, da si ga ujel, spoznaš, da imaš pred sabo nekaj mrtvega.«

Navedeni zapis ni zgolj eden lepših primerov dekonstruiranja večplastnosti posameznih pojmov, pač pa tudi izjemen insert osmišljanja in premišljevanja lastnega, torej pesniškega ustvarjanja. Na neki način je zavoljo že izpostavljenih momentov v delu prisotno tudi veliko pesniškega. Tudi zato je, kljub na prvi pogled prepoznavni dikciji, težko govoriti o čisti esejistiki, saj zapisano velikokrat ni v celoti racionalno, pač pa so močno in izraziteje kot v esejistiki sicer prisotne druge literarne primesi. Gre za izrazito eklektično ustvarjanje, ki bi ga naposled težko uvrstili tudi h klasičnemu leposlovju ali na primer k memoarom, četudi je spominska komponenta spet močno prisotna.

Knjiga Hiše in drugi prosti spisi je torej pisana kot v celoti odprto miselno potovanje. Iz enega utrinka skačemo v drugega, se gibljemo po svetu nekega premišljevalca in skupaj skušamo osmišljati to, kar se nam postavi naproti. A ravno tisto, kar je postavljeno kot glavno videnje pesniškega ustvarjanja, se prenaša tudi na svet sicer. To je neposiljeno zrenje, ki dopušča kipenje različnih pogledov, ki ne zida hiše z zaprtimi vrati in okni, pač pa je vse postavljeno kot v ptičji hišici, torej s prehodnimi enotami. Na neki način tovrstno pisanje spominja na pastelno slikanje, v kolikor v tej tehniki nič ni gotovega in jasnega. Vse prehaja in se sprehaja od enega do drugega elementa, vsi pa med seboj komunicirajo in tvorijo presežno celoto. In ravno v tem momentu je Jakobovo pisanje dejansko pastelno, saj nam večinoma niza serijo različnih elementov, ki nas mečejo v določena razpoloženja, a nas v slednje ne prepričujejo. Ne gre za argumentiranje v baconovskem pomenu esejistike, pač pa za prosto sprehajanje po tematiki, ki poizkuša ujeti svet, a ga ob vsakem tovrstnem uspehu potem hitro spet izpusti v njegovo prostost. Gre za opazovanje življenja, za gibanje, za svobodo. Jakobovo pisanje je izvrstno ravno po tem, da ni pretenciozno, da daje možnost, da estetsko nagovarja k drugim aspektom skozi lastne principe, v sozvočju, odprto in sproščeno.