Zbirka kratkih zgodb (Nes)končni modeli kratke zgodbe makedonske pisateljice Sanje Mihajlovik - Kostadinovske je letos v prevodu Namite Subiotto izšla pri založbi KUD Police Dubove. Delo se s tem, ko prevzame obliko priročnika, dotika smisla pisanja, pri čemer spretno uporablja formo kratke zgodbe. V kratkih zgodbah se smisel pisanja preobraža v vprašanje smisla literarnega diskurza kot takega. Kaj je literatura, če je literarni diskurz zgolj še eden izmed diskurzov, ki se jih je mogoče naučiti?

Neskončnost pričujočih kratkih zgodb je ravno v tem, da učinkujejo kot priročnik, kako napisati kratko zgodbo. K tej interpretaciji napeljuje sama členitev zbirke po stopnjah zahtevnosti - tako se začne z razdelkom Začetniške zgodbe, ta pa s kratko zgodbo Mlečni zob. Posamezne kratke zgodbe so v vsakem poglavju zasnovane konceptualno, torej kot naloge, ki naj bi se jih potencialni avtor lotil kot del svojega uvajanja v obrt pisanja. Obenem pa učinkujejo kot obči toposi, skupna mesta, okoli katerih se oblikujejo različne interpretacije. V prvem razdelku Začetniške zgodbe so kot naloge uporabljeni koncepti, ki jih povezujemo z otroštvom in imajo status nekakšnega kolektivnega simbola. Med njimi so Mlečni zob, Kamen, škarje in papir, Vrtavka, Kresnička, Ptičja hišica … Simboli so hkrati tudi naslovi kratkih zgodb, zaradi česar ti niso zgolj napovedi, ker učinkujejo tudi kot priklici.

Nadaljnji razdelki vpeljujejo zahtevnejše zgodbe, kar tu pomeni, da so žanrsko bolj diferencirane. Bolj kot na stopnjo pisanja je umeščanje po žanrih utemeljeno na podlagi avtoričinih preferenc, tega, kar sama pojmuje kot zahtevnejše. Razdelek, ki se imenuje Delikatesne zgodbe, se na primer s podrazdelki nanaša na hrano z zasebnih druženj. Razdelek Zoprne zgodbe se ukvarja z različnimi epizodami iz vsakdanjega življenja, ki kljub navidezni nepomembnosti vplivajo na kakovost bivanja: Kamenček v čevlju, Madež na majici, Pepelnik, Žulj in tako dalje. 

Četudi je na prvi pogled ideja zbirke predstaviti različne modele kratke zgodbe, pa pravzaprav prav to naslavljanje občih mest odpira zbirko v neskončnost. Čeprav vsebuje seznam končnih konceptov, dogodkov, predmetov, s katerimi se srečuje sodobni človek, je seveda jasno, da vsako srečanje poteka drugače. O zavedanju te individualnosti pričajo predvsem zadnji trije razdelki: Srečne zgodbe, Nesrečne zgodbe, Zgodbe s srečnim začetkom in žalostnim koncem. Četudi naslovi razdelkov implicirajo, kakšen naj bi bil potek podrazdelkov, vsak od teh spremeni nekaj že znanega, tako da prevprašuje srečo oziroma nesrečo in s tem opominja na subjektivno doživljanje vsakdana. Vrba žalujka in Ulični pes sta, žalobnima naslovoma navkljub, uvrščeni med Srečne zgodbe, saj Vrba žalujka ne govori o žalovanju, temveč o pomenu drugačnosti, Ulični pes pa namesto zapuščenosti uličnih živali spomni na pozitivne učinke pisanja na posameznika. Med priročnikom za pisanje in fikcijo je zato ta zgodba najbližje priročniku za pisanje. 

Osnovna forma priročnika za pisanje je z uporabo skupnih toposov subvertirana, saj ni definitivne zaključenosti in jasnosti, ampak zgolj vedno nove delitve. Ta razlika je toliko opaznejša tudi zato, ker ton kratkih zgodb ni resen, avtoritativen, temveč sproščen in mestoma tudi humoren. Med zgodbami o neizogibnih neprijetnostih vsakdana, Zoprnimi zgodbami, je tako zgodba z naslovom Prdec v dvigalu. Četudi je zaradi tega zbirka izredno lahkotna, pa je vendarle nenavadno, čemu prizvok priročnika, razdelitev in predvsem izbor toposov. 

Kontrapunkt je nenavaden, a ravno zato produktiven. Literaturo namreč razgalja na dveh ravneh: mogoče se je je priučiti, naslavlja pa predvsem mesta vsakdana. Literatura, ki od svoje moderne inavguracije pomeni subvertiranje vzvišenega govora, je tu zgolj seznam bolj ali manj humornih opazk o vsakdanu. Koliko je ta konec velikih zgodb oziroma njihova nadomestitev z zgodbami o prdcih v dvigalu konec ne le literature, temveč vsakršne omikanosti, pa kaže še na nekaj drugega. Literatura se torej vrne k ljudem. Kar pa tudi ni več nič posebnega in bližanje priročniku se ne izkazuje kot zares dovoljšnja inovacija na to temo.

Tako tudi odločitev za kratko zgodbo in preigravanje hibridnosti le-te ne prineseta zares želenega rezultata. Čeprav zbirka na filozofski ravni išče odgovor na relevantno vprašanje smisla pisanja, ostaja ludistično ujeta v en in isti spin. Odgovor na vprašanje, kaj je vloga literature v sodobnosti, ni pozitiven ali negativen, ampak predvsem drugačen od teh, ki jih poznamo. Zbirka zavrne idejo, da je literatura v službi kakršne koli ideologije, in jo namesto tega vrne ljudem. Zvrst, ki jo bodo prevzeli, pa ne bo zgolj kratka zgodba, temveč kratka kratka zgodba. Ta od običajne odstopa po tem, da je, očitno, še krajša in bolj zgoščena. Odločitev pa vendarle ni tako nenavadna niti ni osamljen pojav, temveč nekaj, kar vstopa v literarni prostor že vsaj od minimalističnih kratkih zgodb Raymonda Carverja iz 90. let prejšnjega stoletja. H krajšanju in zgoščenosti pa spodbujajo spodbujajo tudi nekatera socialna omrežja. 

To, ali se bodo v prihodnosti kot literarna dela brale tvit kratke zgodbe ali instagram poezija, je preuranjeno vprašanje, ki je tudi postavljeno brez pravega konteksta, saj ni mogoče zares predvideti prihodnosti. Če bo tovrstna literatura bolj vključujoča, pa bo to pravzaprav enako velik razvojni premik, kot je bila ločitev literature od drugih diskurzov zaradi izgube njene religiozne ali družbene funkcije v času antične Grčije. A smo šele na začetku, z regratovo lučko v rokah gledamo v neskončnost. 

Kratka zbirka (Nes)končni modeli kratke zgodbe torej upravičuje dvojnost svojega naslova, z njo pa kaže na neskončnost, ki se odpira pred literaturo, predvsem pa pred vsakim posameznikom. Namesto odtujenosti literature zbirka postulira bližino in odprtost.